Dr. Dušan Rutar
Komaj se zavedamo, kako veliko moč ima jezik, ki ga sicer nujno uporabljamo vsak dan, saj smo simbolna bitja, ter z njegovo močjo vplivamo na sebe, druge ljudi in svet okoli sebe. Pravijo, da beseda ni konj, toda v resnici je ravno obratno: beseda je konj. Prav zato ni vseeno, katere besede uporabljamo, kdaj in komu jih namenjamo. Že nekaj časa se posvečam predvsem rabi treh besed: družbena-pravičnost, filantropija. Pravkar sem prebral tole knjigo: Behrooz Morvaridi. New Philanthropy and Social Justice: Debating the Conceptual and Policy Discourse (Policy Press, 2015). V javnosti ljudje ne govorijo veliko o družbeni pravičnosti ali nepravičnosti, medtem ko je filantropija pogosto zgolj okrasek, eksotična dejavnost nekaterih ljudi, zbranih v kakem filantropskem društvu; tak je pogost vtis.
V resnici je filantropija ljubezen do človeka. Zelo preprosto in razumljivo. In največ ljubezni vselej odkrijemo natanko tam, kjer so ljudje zmožni pokazati svojo šibkost in ranljivost, drugi ljudje pa ne izkoristijo priložnosti ter ne razkazujejo lastne moči in domnevne neranljivosti. Prav zato lahko rečem, da je reševanje družbenih problemov prepleteno s filantropijo oziroma z ljubeznijo do vseh ljudi in vsakega človeka. Predlagam tele izobraževalne module:
1. filantropija in dolgoročne rešitve družbenih problemov;
2. filantropija in družbena nepravičnost;
3. strukturni razlogi družbene nepravičnosti in neenakosti.
Za oblikovanje modulov predlagam tudi tole knjigo.
Georges Sorel, francoski filozof in goreč zagovornik sindikalizma, je priobčil leta 1908 knjigo z naslovom Refleksije o nasilju (Réflexions sur la Violence), ki jo je prebral tudi takrat mladi Walter Benjamin. Oboje, knjiga in dejstvo, da je naredila velik vtis na Benjamina, je pomembno še danes. Morda je celo pomembnejše kot pred stoletjem. Zakaj je tako in v kakšni povezavi je vse skupaj z besedami filantropija in družbena pravičnost?
Zagotovo se lahko strinjamo, da imajo v človeški domišljiji pomembno vlogo pravljice, legende, miti, pa tudi dogodki, kakršni so generalni štrajki delavcev, francoska in oktobrska revolucija, Jezusov izgon menjalcev denarja iz svetišča. Njihova vloga je pomembna, ker lahko močno vplivajo na ljudi, na njihovo vedenje in delovanje.
Benjamin je tako spoznal, da lahko politični voditelji s pridom izrabljajo zapisano. Ali kot je rekel eden izmed njih, Benito Mussolini: ljudje ne premikajo gora, nujno je le ustvarjati iluzije, da se gore premikajo.
V resnici je problem natanko v ustvarjanju iluzij in družbenih mitov, ki so pogosto le v škodo ljudi. Torej je dobro biti previden, kajti posledice so lahko srhljive: vzpon fašizma, moralna grandioznost elite, birokratsko organiziranje življenja ljudi v imenu tega, kar je imenoval Sorel le petite science, prefinjeno vsiljevanje ljudem domnevno znanstveno preverjenih spoznanj.
Filantropija v povezavi z družbeno pravičnostjo ne prenese iluzij, družbenih mitov in znanstvenih pravljic, ki jih uporablja elita, da bi bili ljudje mirni in da bi sledili. Ko govorimo o družbeni pravičnosti in ljubezni do ljudi, zato mislimo predvsem na kritični odnos do iluzij, ki jih ljudje ljubijo celo bolj kakor sebe, in nesmislov, ki nimajo nobene trajne vrednosti in se zgolj kopičijo, da se v resnici ne bi nič spremenilo.
Vsako resno razmišljanje o inkluziji otrok s posebnimi potrebami mora biti zavezano filantropiji, njenim idealom in kritičnemu odnosu do družbenih mitov.
