Dr. Dušan Rutar
Zakaj pomeni manj neenakosti v svetu nekaj dobrega? Zakaj bi imeli čisto vsi ljudje koristi, če bi bilo na svetu manj neenakosti? Berem tole publikacijo, ki jo potrebujem za delo na nekem evropskem projektu s področja socialnega vključevanja otrok s posebnimi potrebami: OECD (2015), In It Together: Why Less Inequality Benefits All, OECD Publishing, Paris.DOI: http://dx.doi.org/10.1787/9789264235120-en.
Ideje, ki se mi porajajo, bi rad delil z drugimi ljudmi, ker se mi zdijo vredne.
Vsakomur je bržčas kristalno jasno, da je s tem svetom nekaj narobe. In ko rečem svet, ne mislim na planet, temveč na ljudi in to, kar imajo med seboj.
Živijo namreč neverjetno bogati ljudje, imenujejo jih elita, in prav tako živijo neverjetno revni ljudje, ki nimajo ničesar. Vsak dan eni in drugi poslušajo žargon o rasti vsega, razlike med njimi pa so prav tako iz dneva v dan večje in večje. Kako se počutijo ljudje, ki jim polnijo ušesa z novorekom, smetano pa vselej poberejo isti pripadniki elite? Tako se sprašujem.
Koristi od rasti imajo torej vedno tisti ljudje, ki jih imajo že dovolj. Njihovo blagostanje sicer ne narašča premo sorazmerno s kapitalom, ki ga imajo v rokah, saj vemo, da sreča ni neposredno povezana z milijoni in milijardami, jahtami in vilami, zabavami in ležanjem na plaži, sreča ljudi, ki imajo malo ali nič, pa prav tako ne pade kar z neba.
Velikanske množice ljudi, ki so izključene, postajajo celo ekonomski problem, kot pravijo poznavalci. Izraz je sicer grd, ima pa racionalno jedro: če nimaš ničesar, ne moreš biti potrošnik, s tem pa se zmanjšuje davčni priliv v zdravstveno, pokojninsko in druge državne blagajne. Natanko v tej perspektivi si številni ljudje goreče želijo biti izkoriščani delavci in pridni potrošniki, čeprav obenem vedo, da ne morejo postati ne prvo in ne drugo.
Naj podčrtam: izključene niso le ranljive družbene skupine, saj je izključena skoraj polovica svetovnega prebivalstva, kot beremo v publikaciji. To ni nikakršna marginalna, nepomembna, majhna ranljiva skupina ljudi, ki bi se morala nekam vključiti.
Ekonomistično rečeno: ljudje, ki nimajo dostopa do kapitala in ne morejo uresničevati svojih potencialov, sanj in vsega drugega iz tega registra, so slabi za ekonomijo oziroma gospodarstvo. Ne ustvarjajo, ne trošijo, nimajo denarja. Dejstvo torej, da tako veliko število ljudi ne more uresničevati lastnih človeških potencialov, ne more biti dobro niti za gospodarstvo.
Obstajajo čisto vsi argumenti tega sveta, da zmanjšamo razlike med bogatimi in revnimi, da gradimo bolj egalitarno družbo. V resnici ne obstaja niti en sam dober protiargument.
Govorjenje in razmišljanje o inkluziji otrok s posebnimi potrebami je zato hvalevredno, je pa navadno prekratko, kar pomeni, da moramo govoriti in razmišljati tudi o prizadevanjih za egalitarno družbo.
Publikacija nam postreže z dobrim in natančnim vpogledom v norosti sodobnega sveta, kot so: strukturne spremembe globalnih trgov; posledice krčenja sredstev za javno porabo; povečevanje začasnega dela in polariziranja delovnih mest; velikanske nenaravne razlike med spoloma; koncentriranje premoženja na enem koncu in koncentriranje mizerije na drugem; pomen politik, s katerimi bi lahko obrnili tokove tako, da bi bili resnično v dobro vseh ljudi tega sveta.
