Darij Zadnikar
Šolanje pri nas obvladuje cela kopica samoumevnosti. Ker je samoumevno navadno tisto, kar ne premislimo, se jih je zato vredno lotit. In katera je samoumevnost, ki je pri nas določujoča za ne-mišljenje o šolanju? Pri šolanju naj bi šlo za prenašanje znanja oziroma sprejemanje znanja. Odvisno, ali zadeva učitelja ali učenca, profesorico ali študentko. Ta fantazma pedagoško prizorišče razdeli na snov in metodo – prenašanja ali pa sprejemanja snovi. Znanje je snov.
Ob besedi snov mi nikoli ne pride na misel, da gre za bolj ali manj predpisano učno vsebino, temveč snov kot kup zemlje, gramoza ali pa tisti nepogrešljivi kup ob staji. Tako je učna snov nekaj, kar dobimo na pladnju šolske ure kot zgotovljeno in celo nevprašljivo. Nevprašljivo, ker nam to zagotavlja domnevna znanstvena podlaga šolskega sistema in strokovna kvalifikacija prenašalcev snovi. Ne rabimo biti posebej podkovani v socialni antropologiji, da ne uzremo v tej shemi zgolj na hitro sekulariziran katolicizem. Resnica (razodetje) je zgotovljena (nevprašljivo) in učitelj (svečenik) je posrednik med njo in nevedno rajo.
Znanje dejansko nikoli ni nekaj zgotovljenega, nikoli ni pasivna snov. Za pasivno snov jo šele naredi pedagoška ideologija in ustrezajoča šolska praksa. Znanje pa je vendarle rezultat dialoške situacije, ko se udeleženci dokopljejo do začasnega sporazuma o tem, kar so preučevali. Resnično izobraževanje zato ne zadeva takšnega ali drugačnega pomnjenja in obnavljanja teh dosežkov, temveč usposabljanje, da se vključujemo v spoznavni proces. Poleg tega, da se najprej naučimo brati, pisati in računati, je ključno, da se naučimo procesa sodelovanja, kjer tvorimo znanja, pa tudi, da se naučimo zagovarjati doseženo.
Naše šolstvo je obsedeno z reševanjem nalog, memoriranjem podatkov in vrednotenjem tega. Priznajmo, da rezultati niti niso slabi. Priznajmo pa si tudi to, da je ta pot najlažja. Še posebej za neambiciozne učitelje in učence. Vso to neambicioznost se da lepo skriti izza kopice všečnih sodobnih metod poučevanja, ki ne presegajo učinkovitega memoriranja. Sistem ocenjevanja še dodatno osmisli vso to civilizacijsko katastrofo.
Učenec dobi oceno za obdelano snov, potem pa lahko vse pozabi in tako sprosti nekaj nevromegabajtov spominskih zmogljivosti. Povezovanje podatkov v mreže aktualnega in potencialnega znanja je tu odveč.
Zakaj tako? Ne gre za napako. Še manj za nesmisel. O smislu vsega tega pa je že dovolj povedal Ivan Cankar. Hlapec ne rabi modrijaniti in jezikati. Le ubogati mora znati. Naučiti ga moramo, da izvršuje zadane naloge in da si zapomni, kar mu je naročeno. Ukaz in snov zaukazanega. Mislili bodo zanj že drugi. Le kdo?
Svet postaja vedno bolj kompleksen, razpršen in zamrežen. Stare toge hierarhije tradicije se spreminjajo v folklorne posebnosti ali pa fanatizme, ki se upirajo nastopajočemu času, ki vedno bolj rabi pokončne ljudi, ki bodo, vsak po svoji zmožnosti, sposobni sodelovati pri oblikovanju človečnega in sonaravnega sveta.
Bomo vztrajali na modelu šolanja, ki bo od učencev in učenk pričakoval, da tekmujejo z Googlom v imenu fanatične vere v resnico te ali one snovi?
