Dr. Dušan Rutar
Magično mišljenje zajema tudi zapisano frazo. Nekateri ljudje verjamejo, da je vse v redu, če zgolj rečejo, da je res tako. Kot da bi besede ustvarjale resničnost. Tako preprosto seveda ni, obstaja pa logična možnost, da se ljudje naučimo živeti, kot da je vse v redu celo tedaj, ko nič ni v redu. Zdi se nam, da je red potreben, včasih kdo reče, da je celo slab red boljši kot nikakršen red, toda zadeve so nekoliko kompleksnejše, kot se lahko prepričamo v prečudovitem indijskem filmu z naslovom 3 Idiots (Rajkumar Hirani, 2009), v katerem nastopa tudi Rancho (Aamir Khan), bruc, bodoči inženir, ki je zares drugačen. Prav zato ima ves čas težave, s katerimi se je prisiljen spopadati. Je izjemno inteligenten, zato je še toliko aktualnejše vprašanje, zakaj bi hotel imeti človek ves čas težave, zakaj ne bi raje živel v brezbrižnosti do sveta in kopičil kapital, če ima to možnost. Pravzaprav ni res, da Rancho prav hoče imeti težave, saj njegova želja ni, da bi imel težave; to bi bilo res nekoliko samomorilno. Njegova želja je, da bi ostajal drugačen, da bi bil tako rekoč identičen s seboj, čeprav zveni paradoksno. Težav torej nima, ker bi si jih hotel nakopati, temveč jih ima, ker ljudje okoli njega ne prenesejo drugačnosti, in mu jih povzročajo.
Govorijo, da je drugačnost v redu, vedejo pa se, kot da jih moti. Radi bi se ji izognili, če je le mogoče, še vedno pa zatrjujejo, da ne bi bilo prav, če bi bili vsi ljudje enaki. Enaki sicer ne moremo biti, tudi če bi hoteli biti, zato smo na drugačnost obsojeni. Česa se lahko iz tega naučimo?
Ko smo za drugačnost, smo lahko že vnaprej prepričani, da bomo imeli težave. Če hočemo imeti mir, kot se reče po domače, se izogibajmo drugačnosti, če podpiramo drugačnost, moramo računati na težave.
Težave imamo v vsakem primeru, kajti drugačnosti se preprosto ne moremo ogniti, ker je povsod. Namesto izogibanja drugačnosti je torej edina logična možnost, ki jo imamo, njeno sprejemanje.
Vse je torej v redu in je tako, kot mora biti. Sprejemamo drugačnost in z njo povezane težave, zato se ne pritožujemo, tako kot se ni pritoževal Sokrat, ki je vedel, da ukvarjanje s filozofijo skoraj nujno pomeni tudi osamljenost, samotnost in morda celo izobčenost, čeprav ni na filozofiranju ničesar zločinskega.
Tudi prebiranje knjig ni zločinsko, pa vendar imajo ljudje, ki jih veliko preberejo, pogosto težave. Prav zdaj berem tole knjigo: Rhonda G. Craven, Alexandre J. S. Morin, Danielle Tracey. Inclusive Education for Students with Intellectual Disabilities (Information Age Publishing, 2015).
Besednjak knjige je zgovoren in ga velja uporabljati: promoviranje enakih možnosti za vse; kultiviranje high self-concepts; poudarjanje in povečevanje kreposti ljudi, ne slabosti; razvijanje do optimalnih potencialov; promoviranje družbene pravičnosti in egalitarnosti.
Za vse to potrebujemo:
1. teorijo;
2. raziskave;
3. politike;
4. prakse.
Zlasti pa potrebujemo kultiviranje drugačnosti.
