Dr. Dušan Rutar
Ko slišijo ljudje besedo anarhija, najprej pomislijo na brezvladje, kaos in podobno. Tako so navajeni; osnovno obliko učenja imenujemo habituacija. Le redki so dovolj poučeni, da vedo, od kod izvira beseda in kaj izvorno pomeni; zelo redki sploh hočejo vedeti, kaj pomeni, in vztrajajo, da je nasprotje od reda ter da se je moramo bati in jo za vsako ceno preprečevati.Za tiste redke ljudi, ki kljub temu želijo vedeti, kaj je anarhija, nadaljujem.
Beseda anarhija je grškega porekla, o njej so veliko pametnega povedali grški filozofi, misleci, umetniki in politiki, pomeni pa, čisto preprosto, odsotnost prevlade ali dominance. V občestvu, kjer vlada anarhija, zato paradoksno nihče ne prevladuje, nihče nima zadnje besede, nihče ne more vsiljevati reda drugim.
Tudi nadaljevanje začetnega razmišljanja o anarhiji je zelo preprosto: različni ljudje, ki živijo v občestvu, so lahko emancipirani le, če nimajo nad seboj nobenega vladarja, če so torej neodvisni oziroma samostojni.
Če želimo, da bi bili vsi ljudje emancipirani, moramo razmišljati o anarhiji, kajti v občestvu, v katerem prevladuje ta ali ona avtoriteta, politična struja ali elita, vselej nekateri ljudje ne morejo biti emancipirani, ker bodisi niso na pravi ideološki strani bodisi nimajo dostopa do vzvodov moči, kar pomeni, da je njihova moč odločanja o usodi svojega družbenega življenja majhna ali pa je sploh nimajo.
V sodobnem kapitalističnem svetu je velika večina ljudi povsem odrezana od kapitala in ne odloča o ničemer, kar logično pomeni, da o njihovih usodah odloča ozka skupina ljudi, ki jo imenujemo elita. Dokler obstaja elita, ki ima v rokah večino kapitala, ne moremo resno govoriti o emancipiranosti ljudi.
Emancipacija zato nujno pomeni, da imajo različni ljudje vsaj minimalni dostop do vzvodov moči oziroma do kapitala, ker živimo v kapitalizmu, da torej lahko odločajo o lastnih usodah. Noben človek pri zdravi pameti namreč ne želi, da o njegovem načinu življenja odločajo drugi ljudje.
Obenem pa ne smemo prezreti empiričnega in velikokrat preverjenega dejstva, da se ljudje odločajo za podrejenost avtoritetam tudi takrat, ko jih k temu nihče ne sili, ko niso ogroženi ali ustrahovani, ko se torej za tako življenje odločajo sami in po lastni svobodni presoji.
Seveda bi Freud tako dodal, da ljudje niso gospodarji v svoji hiši in da niso tako svobodni, kot bi radi verjeli, da so. Zadeva je torej nadvse zapletena in ni tako preprosta, kot bi radi, da bi bila.
Ljudje torej niso vselej povsem nemočne žrtve od njih neodvisnega družbenega nasilja, moči elit, korporacij, institucij ali česa drugega. V sodobnem kapitalističnem svetu pravzaprav največkrat ravno niso take žrtve. In Freud je natančno pokazal, kakšne sekundarne koristi imajo lahko ljudje od podrejanja, odvisnosti in celo destruktivnosti.
Čisto vsakdanja izkušnja nam vedno znova sporoča, da je svet odprt in da lahko doživimo v njem stvari, o katerih se nam niti ne sanja, in za katere smo lahko že vnaprej prepričani, da so dobre. Na takih izkušnjah temelji naše upanje v bodočnost. Upanje je pomemben del naše narave in predstavlja uvod v razmišljanje o naravi anarhizma.
Ali kot piše Mohammed A. Bamyeh v knjigi Anarchy as Order: The History and Future of Civic Humanity (World Social Change: naš cilj je kultiviranje kakovosti človeškega življenja z dodajanjem novih idej, ki jih odkrivamo in ustvarjamo s svobodnim delovanjem (str. 5).
Taka je tudi temeljna Marxova ideja: ljudje se vselej lahko osvobajajo od praks, kot so družbena represija, brezbrižnost, vraževerje, revščina. Pravzaprav se lahko osvobajajo le sami, saj ne obstaja od njih neodvisna sila, ki bi jih lahko osvobajala.
V kapitalizmu je tak subjekt proletariat, ki ima sam po sebi interes, da spremeni družbeno življenje, v katerem velika večina ljudi ni emancipirana. Interes je objektiven, in ne le subjektiven.
Proletariat se torej osvobaja sam – ne osvobaja ga elita, ne osvobajajo ga lastniki kapitala, ne osvobajajo ga kozmične sile, ne osvobaja ga država. Ljudje ustvarjajo svoja materialna življenja, pravi Marx, ustvarjajo pa tudi pogoje, pod katerimi so ujeti v zanke in pasti, iluzije, zmote in fikcije, od katerih se morajo osvoboditi.
Bistveno je, kar imajo ljudje med seboj, lahko rečemo. V nobenem človeku ne obstaja večno univerzalno sebstvo in ne obstaja od ljudi neodvisna esenca, Človek kot tak. In ljudje imajo med seboj vsakič kaj drugega in na drugačen način.
Kaj je torej esenca, bistvo človeka? Bistvo so odnosi. Če so odnosi izkoriščevalski, je edina razumna, realna in prava rešitev revolucija. Zakaj?
Ker obstajata dve možnosti: ena je omenjena revolucija, druga je vrnitev k posameznikom. Slednjo je zagovarjala Železna lady, ko je rekla, da družba ne obstaja. Torej obstajajo zgolj posamezniki, saj ni nobene druge logične možnosti.
Problem z njenim predlogom pa je tale: razrešitve družbenih napetosti, antagonizmov in protislovij ne moremo doseči z vračanjem k posameznikom, ki jih pozovemo, naj vsakdo poskrbi zase.
Edina rešitev je revolucija, ki pomeni skupno upravljanje s produkcijskimi sredstvi, ki jih človeštvo potrebuje za preživetje in napredek. Kaj pomeni napredek?
Natanko to, kar imenuje Marx neomejeno uresničevanje človekovih potencialov. Ne tega ali onega posameznika, temveč čisto vseh ljudi.
