Dr. Dušan Rutar
Nekoč je nekdo vprašal gospoda s kronično boleznijo, česa si najbolj želi v življenju. Njegov odgovor je bil sijajen in je močno vplival name in moje razmišljanje o človeških družbenih identitetah. Rekel je: želim si, da ne bi bil, kar sem (kronično bolan človek, obsojen na počasno umiranje). Naj mi bo dovoljeno posploševanje: politični program izključenih ljudi je lahko zelo preprost: nočemo biti, kar smo, za kar nas imate. Kdor posluša politike, ve, da vedno znova opozarjajo na problem z begunci. Na kaj mislijo v resnici, ne da bi se tega sploh zavedali? Začetno vprašanje je namreč tole: zakaj sploh nastajajo begunci? Pridružuje se mu vprašanje, zakaj so nekateri ljudje vedno znova izključeni? Lahko je videti posledice izključevanja, čisto nekaj drugega pa je videti in razumeti njegove vzroke.
Komentatorji se pogosto lotijo problema z begunci na način, ki zamegljuje resnico samega problema. To naredijo tako, da problem zamenjajo z drugim problemom; to je zelo preprosta obrambna kognitivna strategija. Ne lotijo se pravega vprašanja, zakaj nastajajo begunci, temveč se raje lotijo vprašanja, ali so naša srca dovolj odprta, da jih sprejmemo, kot bi rekel Slavoj Žižek.
Drugi se problema lotevajo tako, da jih zanima, koliko stanejo tehnične ovire, ki jih je treba postaviti na meji, da begunci ne bi mogli k nam, kako jih nadzorovati, ker so med njimi lahko tudi teroristi, in podobno.
Prevladujejo načini izogibanja resničnim problemom in nadomeščanje z na videz lažjimi problemi; to je eminentno človeško početje, ki ga živali ne poznajo. Niti približno pa se ne lotijo težkih vprašanj, kamor sodi tudi vprašanje o naravi človeške narave. V javnosti je zato malo razmišljanja o pravih, resničnih vprašanjih glede beguncev, izključevanja ljudi s posebnimi potrebami, pravi naravi inkluzije otrok s posebnimi potrebami in drugega.
Številni avtorji so doslej razmišljali o naravi človeške narave. Med njimi sta bila tudi Marx in Althusser. In še vedno poteka ogorčen spopad med njimi, kako jo razumeti. V današnjem času zelo potrebujemo taka razmišljanja, kajti eno je povsem jasno: človeška narava mora biti povezana s tem, kar ima status univerzalnega, ali pa je zgolj ništrc. Danes potrebujemo univerzalnost bolj kot kadarkoli, ker prevladujejo partikularnosti in ukvarjanje s problemi, ki so oddaljeni od pravih problemov.
Ko govorim o univerzalnosti, ne mislim na abstrakcije znotraj posameznih ljudi. Mislim na to, čemur je zavezano čisto vsako človeško bitje. Kaj bi to bilo?
Pomislimo na preprosto družbeno dejstvo: razredno delitev družbe. Verjetno ni človeka, ki ne bi vsaj intuitivno čutil, da delitev na bogate in revne, na elito in izključene ljudi ni tisto, kar bi iskreno želel. Zagotovo obstajajo tudi iskreni zagovorniki družbenih razredov, v Indiji živijo tudi zagovorniki kast, toda ko razmišljamo o univerzalnosti, moramo pomisliti na nekaj drugega, pomembnejšega.
Pomisliti moramo na življenje v družbi, v kateri ni nihče izključen. V taki družbi živijo različni ljudje, kar pomeni, da nimajo vsi povsem enakih plač in enakega premoženja in enakih količin dobrin. Ali to že pomeni, da je mogoče prepoznavati univerzalnost človeške narave v razmišljanju o naravi družbenega življenja in v razmišljanju o emancipaciji vseh ljudi? Pomeni.
Ko govorim o človekovi zmožnosti za emancipacijo, mislim na njegovo zmožnost, da prekine začarane kroge lastne eksistence, v katere je ujet, da torej prekine s ponavljanjem istega, s kopičenjem istega, z reproduciranjem istega ali različic istega. Mislim torej na njegovo univerzalno zmožnost, da nekaj spremeni v svojem življenju in neha ponavljati isto.
Univerzalna zmožnost človeških bitij je tudi zmožnost za razmišljanje o lastni eksistenci, ki ga je mogoče, razmišljanje namreč, razviti do konca. Tako je radikalno ali korenito razmišljanje. Človek je zmožen zanj; tudi to je univerzalno.
Drobna opomba naj dopolni zapisano: begunci, ki prihajajo v Evropo, niso nebodijihtreba, temveč so, natanko v luči povedanega, ljudje, ki prečijo umetno postavljeno mejo med nami in njimi. Ni naključje, da hočejo nekateri svetovni politiki zgraditi visoke zidove, da bi tako prekoračenje onemogočili.
V resnici je na delu mnogo več kot zgolj prehajanje ljudi čez konkretne državne meje, saj pomeni prehajanje čez nevidne meje, ki ločijo te s kapitalom od onih brez njega.
