Dr. Dušan Rutar
Na vaših predavanjih se prav spočijem, mi je rekla oni dan neka gospa, za katero vem, da redno obiskuje moja predavanja, ker jo večkrat opazim. Njena izjava pa ni pomembna le zame, saj ima širše razsežnosti. Ljudje so namreč zaradi vsakdanjega čveka, žargona, propagande, televizijskih razvedrilnih oddaj, resničnostnih šovov, oglasov in političnega novoreka bistveno bolj utrujeni, kot se zdi na prvi pogled. V deželi slepcev je človek, ki vidi na eno oko, čudak, ki halucinira; zaman upa na inkluzijo, saj slepcem ni mogoče dopovedati, kakšen je svet v resnici. V svetu, v katerem naj bi ljudje tekali za sanjami in uspevali, je Marxovo filozofsko razmišljanje o nujnosti, da ljudje mislijo meje lastnega razmišljanja o svetu, revolucionarno in bistveno drugačno od razmišljanja o svetu, ki se sicer pričakuje od ljudi. Seveda nikakor ne pričakujem, da bo kdo bral Marxa in se pozanimal, kako razumeti kapitalizem, ki ga sicer živimo vsak dan in smo utrujeni od njega.
V filmu Peacock (Michael Lander, 2010) nenavaden dogodek, na vrtu neke hiše pristane železniški vagon, ki se po naključju odtrga od vlakovne kompozicije, sproži dramo, ki ni le posameznikova, temveč je obenem tudi družbena, zato jo je dobro premisliti, saj se utegnemo česa naučiti.
John Skillpa (Cillian Murphy), edini prebivalec omenjene hiše, je samoten, plašen, nadvse vljuden in ponižen, sočasno pa je tudi človek manir, rutinskih obredov, izjemne discipline, natančnosti in reda. Redno se vozi z biciklom v službo in opravi vsako delo, ki mu ga naložijo. Najraje vidi, da ga vsi pustijo pri miru, obnaša se, kot bi hotel biti neviden.
Neviden sicer ne more biti, zato pa večino časa preživi sam v hiši, v kateri so zagrnjena vsa okna, da ne bi kdo po naključju videl v notranjost. Prispodoba nam daje misliti, da skuša John pred svetom skriti lastno notranjost, tako kot včasih rečejo ljudje, da nosimo maske in se skrivamo za njimi.
Resnično, John ima za seboj strašno preteklost, ki pa jo bolj slutimo kakor poznamo. Temna družinska skrivnost se nam le na trenutke prikaže skozi stare fotografije, nekatere besede in zvoke, zaradi katerih upravičeno domnevamo, da je kot otrok zelo trpel.
Mati je umrla pred letom dni, očeta film ne omeni niti enkrat.
Njegovo trpljenje je prepregališče trpljenja številnih otrok, ki odraščajo za zidovi hiš in stanovanj ter zaman iščejo izhod, ki bi jih osvobodil zverinskih pričakovanj staršev, nasilja in poniževanja, ustrahovanja in nalaganja krivde, da so sploh živi.
Skrivnost, o kateri govorim, je aktualna, nove razsežnosti pa dobi, ko pristane na vrtu vagon. Počasi odkrijemo, da ima John ženo Emmo, zaradi katere nenadoma ni zgolj prijazen in uslužen bančni delavec, temveč postaja tudi vzkipljiv, razdražljiv, nasilen in nenavadno napadalen človek, ki se ga ljudje bojijo. Sprašujejo se, od kod nenadoma toliko nasilnosti.
Emma je, prav nasprotno, izjemno prijazna, čuječa, topla, prijetna, blaga oseba, razumevajoča ženska, ki premore veliko topline in je pripravljena pomagati ljudem v stiski.
Zgodba o družinskem nasilju ne razkriva le bolečine posameznika, ki odrašča v zanikanju lastne človečnosti, temveč razodeva tudi dimenzije sveta, znotraj katerih pogosto ne razumemo, zakaj se nekateri ljudje skrivajo pred svetom ali pa celo odidejo z njega, ker se boleče zavedajo, da ne obstaja niti najmanjša možnost, da se vključijo vanj, obenem pa jim je jasno, da jih drugi ljudje ne bi sprejeli, če bi zgolj pošteno, odkrito in resnicoljubno razkrili resnico lastne identitete.
