Dr. Dušan Rutar
Dvajseti junij je svetovni dan beguncev. Mediji na ta dan navadno sporočijo bralcem, gledalcem in poslušalcem, koliko beguncev živi na tem planetu, zato jaz tega ne bom storil. Naredil bom nekaj drugega, kajti svetovni dan beguncev je namenjen razmisleku o samem svetu, na katerem je tako veliko beguncev, in razmisleku o vzrokih zanje, ne pa naštevanju dejstev, glede katerih se tako ali tako lahko prepriča vsakdo, če se le hoče. Že prva ideja, ki nam pride ob tem na misel, je radikalna oziroma korenita: begunci so prav gotovo izključeni iz okolij, v katerih so se rodili in živeli; absurdno bi bilo reči, da so se izključili sami. Ko torej mislimo na vključevanje ali inkluzijo otrok s posebnimi potrebami, ki se prav tako ne izključujejo sami, lahko obenem resno razmišljamo o milijonih izključenih beguncev in njihovih posebnih potrebah. Le zakaj ne bi?
Izključevanje beguncev namreč pomeni, da so izključeni na silo. Begunec ne postaneš prostovoljno, ker si tega želiš, ker je taka tvoja svobodna volja. Tudi zato je treba vedno znova resno izzivati razmišljanje teh, ki vidijo v beguncih in migrantih predvsem nebodijihtreba, nevarnost, grožnjo ali preprosto motnjo v sicer mirnem vsakdanjem življenju.
Vsakdanje kapitalistično življenje je naddoločeno z besednjakom, ki zajema besedne zveze prosta trgovina, prost pretok blaga, prost pretok delovne sile, pa tudi besedne zveze svoboda gibanja, svoboda združevanja, svoboda govorjenja. Vse to je del svobodnega sodobnega besednjaka ljudi, ki živijo vsakdanja globalna kapitalistična življenja.
Mislim torej na različne ranljive družbene skupine ljudi: nezaposlene, migrante, begunce, otroke s posebnimi potrebami. Zakaj to delam? Ker bi rad pokazal, kako deluje sodobni kapitalizem, ki vsak dan izključuje velikanske množice ljudi, medtem ko vključuje natanko določene posameznike in posameznice, in sicer na natanko določene načine. Ali drugače rečeno: ni res, da je inkluzija ljudi (na primer ranljivih družbenih skupin) pristni del globalnega kapitalističnega sveta in mehanizmov, po katerih deluje. Morda lahko rečem še tole: če bi bil kapitalizem oseba, ne bi mogli reči, da ima interes za vključevanje in vključitev vseh ljudi; prej bi morali reči, da ima interes za vključevanje samo nekaterih ljudi.
Obenem mislim na nasilje samega sistema kapitalističnega življenja, ki je pogosto nevidno, zato ga ljudje ne prepoznajo, saj ga ni mogoče videti. Mislim tudi na dediščino preteklosti, izkoriščanje delavcev, kolonije, apartheid, vojne, ki jih Zahod vedno znova sproža na Vzhodu, pa tudi na odpore ljudi, proteste in skupne akcije, da bi ustvarili boljši svet za vse.
In čisto na koncu se nikakor ne morem ogniti obljubam ameriškega predsednika, da bo zgradil velikanski zid na svoji meji, ter podatku, da je po vsem svetu v zadnjem desetletju skušalo prečkati najrazličnejše meje veliko ljudi, od tega pa jih je štirideset tisoč umrlo (več o tem v knjigi Violent Borders: Refugees and the Right to Move, ki jo je spisal Reece Jones, izšla pa je oktobra 2016 pri založbi Verso).
Ideje, ki sem jih na kratko orisal, se povezujejo med seboj, zato se ne bi smeli ustaviti in osredotočati zgolj na detajle ali posameznike, kajti prizadevanja najrazličnejših ljudi z vsega sveta, da bi ustvarili boljši svet, so povezana tudi s podnebnimi spremembami, z uničevanjem naravnega okolja, zlasti pa s povečevanjem razlik med ekstremno bogatimi elitami in vsemi drugimi ljudmi – vse to zadeva vsakega človeka in vse ljudi, in se ne nanaša le na ranljive družbene skupine.
Iz vsega tega se lahko učimo in črpamo moč za nove skupne akcije, saj je najslabše, kar se lahko pripeti človeku, osamljeno življenje potrošniškega atoma, ki mu prek medijev iz dneva v dan svetujejo še nekoliko dela na sebi, skrbi za svoje zdravje in tekanja za lastnimi sanjami.
