Dušan Čeferin
Kompleksnost je lastnost sistema. Sistem je sklop sestavnih elementov, ki so med seboj povezani. Sistem je kompleksen, če elementi sistema delujejo eden na drugega in se vzajemno odzivajo. Pri tem se vedejo in ravnajo po točno določenih pravilih. Sistem je kompleksen, če se med njegovimi elementi odvijajo izmenjave. Kompleksni sistemi nimajo ene same središčne točke nadzora in upravljanja. Nadomeščajo jo že omenjena pravila ravnanja, vedenja in delovanja elementov sistema. 
Elementi kompleksnega sistema so med seboj različni. Izmenjave med elementi kompleksnega sistema spodbuja in poganja prav različnost teh elementov. Za kompleksen sistem tržne ekonomije velja, da potrebe po izmenjavah na trgu ne bi bilo, če bi imeli vsi ljudje enaka znanja, spretnosti in izkušnje. Ljudje torej morajo biti različni. Zdi pa se, da ni primerna prav vsaka vrsta različnosti. V tržni ekonomiji gre za programirano ali standardizirano različnost elementov, ki jo sicer imenujemo poklicne kompetence.
Izmenjave in medsebojno delovanje elementov sistema določajo in poganjajo razmeroma preprosta pravila, ki določajo njihovo obnašanje. Ta pravila nadomeščajo nadzorni in upravni center, ki je značilen za centralno-planske sisteme. Zdi se, da se v sistemih tržne ekonomije tako preprosto pravilo, ki določa vedenje posameznikov in organizacij, nekoliko poenostavljeno glasi takole: Poskrbi zase (in za svojo najožjo družino), ustvarjaj dodano vrednost in konkurenčno prednost, da boš uspešno tekmoval/tekmovala na trgu in ustvarjal/ustvarjala dobiček ter uživaj in troši blago, ki ga ponuja trg. Vse to je potrebno, da bo zagotovljena gospodarska rast in da bodo trgi zadovoljni.
Če se element sistema oziroma član družbe ne more ravnati po pravilu, ki določa obnašanje elementov sistema, bo za delovanje sistema nekoristen, bo ovira, bo motnja, morda bo celo grožnja. Če smo bolj natančni, tak element niti ni več sestavni element sistema. Ni vključen v sistem. Iz sistema je izključen.
Izključen je zato, ker je drugačen. Kako pa je to mogoče, če smo malo prej ugotovili, da je vendar prav različnost elementov sistema pogoj za izmenjave med temi elementi? Različnost izključenih ni programirana ali standardizirana različnost, pač pa je neustrezna različnost. Dopustna različnost elementov kompleksnega sistema je namreč dokaj strogo določena. Različnost elementov sistema, ki je v kompleksnih sistemih v zaželena, saj je gonilo izmenjav med elementi sistema in porok ohranjanja sistema, ne sme biti taka, da bi onemogočala želeno ali zapovedano obnašanje vedenje in ravnanje elementov sistema.
Če razmišljamo o inkluziji v luči pravkar zapisanega, lahko morda misel teče nekako takole. Inkluzija je poskus vključitve tistih elementov v sistem, ki so iz njega izključeni. Izključeni so zato, ker se ne morejo ravnati po temeljnih pravilih delovanja in vedenja v tem sistemu. Vključitev izključenih poteka tako, da služijo nekateri elementi sistema, ki so v ta sistem vključeni, pa čeprav bolj na silo, kot nekakšen posrednik ali uporabniški vmesnik med sistemom in izključenimi elementi. Ta uporabniški vmesnik so lahko večinske šole in strokovni delavci, ki inkluzijo izvajajo. Taka inkluzija je zgolj lepotni popravek na površini družbenega tkiva. Ne reši nobenega problema, kvečjemu lajša vest pristojnih.
Druga neprijetna podrobnost take inkluzije je, da jo večinoma izvajajo podsistemi, ki niso kompleksni, pač pa so ostanek nekega drugega družbenega sistema, ki je nekakšna alternativa kompleksnega sistema tržne ekonomije. To je sistem centralnega planiranja. Zaradi tega so tudi ti podsistemi nekakšen tujek v kompleksnem sistemu tržne ekonomije. Verjetno ni nobeno naključje, da so prav ti podsistemi, rečemo jim javni sektor, v časih varčevanja ter nemira, nezadovoljstva in zaskrbljenosti trgov, kot lahko pogosto slišimo in beremo v javnih občilih, vedno bolj izpostavljeni pritiskom v smislu omejevanja razpoložljivih sredstev.
Prava, resnična ali dejanska inkluzija v opisanih okoliščinah, torej v kompleksnem sistemu tržne ekonomije, ni mogoča, saj ne rešuje osnovnega vzroka izključenosti. Osnovni vzrok izključenosti je dejstvo, da izključeni ne ravnajo in se ne obnašajo po osnovnih pravilih, ki določajo ta sistem.
Osnovni vzrok bi torej morda veljajo iskati v osnovnih pravilih vedenja in delovanja, na katerih temeljijo sodobne potrošniške družbe in tržne ekonomije kot kompleksni sistemi. V tej točki se nam morebiti porodijo tri vprašanja:
Kako je prišlo do tega, da so se uveljavila zgoraj opisana osnovna pravila, ki danes določajo vedenje elementov kompleksnih družbenih sistemov?
Na kakšne načine in pod kakšnim okoliščinami bi se lahko osnovna pravila, na katerih temeljijo kompleksni družbeni sistemi, spremenila tako, da ne bi ustvarjala in ohranjala problema izključenosti?
Kakšna bi ta osnovna pravila, na katerih temeljijo kompleksni družbeni sistemi, morala biti, da ne bi ustvarjala in ohranjala izključenosti?
Slika: Zapleteno raste iz enostavnega (foto: Dušan Čeferin)
