Dr. Dušan Rutar
Iz same ljubezni se doma žalimo. Moj oče pravi, da me ima rad, obenem pa pravi, da nimam svobodne volje. Mama mi je nekoč rekla, da sem nora koza ali pa nora krava, se ne spomnim več dobro.
Sorazmerno lahko je zagovarjati inkluzijo otrok s posebnimi potrebami. Sliši se lepo in je v teh časih v modi, zato ne morete zgrešiti, če jo zagovarjate, saj bodo verjetno vsi na vaši strani. Pred nekaj leti na primer ni bilo tako. Izraza namreč niso skovali v Sloveniji, temveč v tujini. Potem so ga prinesli k nam, kot se reče. Danes je izraz domač, to pa še ne pomeni, da je vsem ljudem jasno, na kaj se sploh nanaša; ljudje velikokrat uporabljamo metafore, za katere ne vemo natančno, kaj pomenijo, saj nam zadošča, da vemo približno.
Inkluzija pa je preveč pomemben projekt, ki ima emancipatorične in solidarnostne, družbene, kulturne, zgodovinske in politične, ekonomske in antropološke razsežnosti, da bi ga prepustili tem, ki mislijo, da je približno tudi dovolj dobro. Približno je namreč zgolj približno in čisto nič drugega.
Uvodni zapis v tem prispevku je na žalost izraz dogajanj onkraj zidov hiš, ki imajo po navadi lepe fasade, pred njimi pa se razprostirajo urejeni vrtovi. Tudi to je prispodoba za vsakdanje življenje, ki nam omogoča reči, da se skrivamo za fasadami in maskami ter da je resnica naših življenj onkraj njih. Naj grem po vrsti.
Doma se žalimo iz same ljubezni. Izraz je verjetno ironija, kajti težko je združiti ljubezen in žalitve. Ljudje, ki se imajo radi, se praviloma ne žalijo; ljudje, ki se žalijo, se najverjetneje ne marajo ali pa se celo sovražijo – v nobenem primeru pa niso brezbrižni drug do drugega.
Moj oče pravi, da me ima rad. Super. K temu ni ničesar dodati. Na žalost živijo tudi otroci, ki tega za svoje očete ne morejo reči ali pa očetov niti nimajo.
Obenem pa mi pravi, da nimam svobodne volje. Izjava je morda filozofska, ni pa nujno. Obstajajo resne filozofske in znanstvene razprave o vprašanju, ali imamo ljudje svobodno voljo ali ne. Prav tako ni povsem določeno, kaj svobodna volja sploh je in zakaj naj bi bila tako pomembna in vredna, da jo vedno znova omenjamo.
Ljudje navadno rečejo, da pomeni svobodna volja zmožnost za odločanje. Odločajo pa se vsa živa bitja. Odzivajo se na dogajanja v okolju, v katerem živijo, saj se morajo, če hočejo preživeti. Še več. odzivati se morajo na inteligenten način, sicer vsaj dolgoročno ne preživijo. Velja tudi za bakterije in viruse, ki jih sicer ne maramo.
Svet je očitno urejen tako, da je odločanje nujno potrebno. Če je torej svobodna volja sinonim za (svobodno) inteligentno odzivanje na okoliščine, potem ne bi smelo biti problema z vprašanjem, ali imamo svobodno voljo ali ne. Inteligentno odzivanje na dražljaje namreč povsem zadošča.
Zadeva pa kljub vsemu ni tako zelo preprosta, kajti človek lahko postane tudi ujetnik zmotnih prepričanj, fikcij, iluzij, iracionalnih sil, ki jih ne pozna in ne razume. V takih primerih se ne more svobodno odločati, saj ima občutek, da ga nekaj ovira, zadržuje, obremenjuje, sili k drugačnim odločitvam in celo k takim, ki jih ne želi, noče in so mu v škodo, niso inteligentne, niso razumne in bi se jim kot razumno bitje najraje izognil, če bi mogel.
Vsakdo ima izkušnjo notranje razcepljenosti, ki mu sporoča, da včasih nečesa ne more narediti, čeprav si želi, da bi tisto storil, ima na voljo vse vire, njegova odločitev pa bi bila tudi inteligentna oziroma preživetvena.
Zadeva je, kot rečeno, večplastna in kompleksna.
Ljudje ustvarjajo svojo zgodovino, pravi Marx, a ne pod pogoji, ki so jih izbrali sami. Vsak človek se rodi v svet, ki ga ni ustvaril sam. Da bi se inteligentno odzival nanj, ga mora razumeti, poznati in razložiti. Človeku zgolj naravni refleksi ne zadoščajo; lahko so mu v prid, vendar niso vselej dovolj. Potrebno je še nekaj.
Mama mi je rekla, da sem nora krava. Morda je bila v afektu, mora je bila utrujena, vznemirjena, prestrašena ali kaj podobnega. Ni opravičljivo, kar je rekla, je pa razumljivo. V vsakem primeru deluje, učinkuje, sproža posledice. Govorjenje pravzaprav nikoli ni čisto brez posledic, zato je dobro biti pozoren na besede, kot je nekoč poudarila Anna O.
Človek lahko živi v okolju, v katerem se zapisane zadeve ponavljajo vedno znova. Tako življenje ni enostavno, zanj pa je tudi treba plačati ceno. Cena je po navadi posameznikovo trpljenje. Lahko tudi sklenemo: človek kot inteligentno bitje ne želi trpeti; nobeno živo bitje ne želi trpeti.
Človek lahko prenaša trpljenje, toda to še ne pomeni, da si ga tudi želi.
Ko govorimo o inkluziji otrok s posebnimi potrebami, govorimo tudi o njihovem trpljenju. Ne govorimo pa le o njihovem, temveč mislimo na trpljenje čisto vseh ljudi.
Marx ima zato še enkrat prav: o emancipacij posameznika lahko govorimo šele takrat, ko so emancipirani čisti vsi posamezniki. Ali kot je zapisal Étienne Balibar v knjigi La philosophie de Marx: svoboda pomeni svobodno razvijanje vsakega človeka, to pa je obenem pogoj svobodnega razvijanje vseh ljudi.
Slika: Pot (foto:Dušan Rutar)
