Nelagodje privilegija

Dr. Dušan Rutar

Imam privilegij, da sem rojen v času, ko je bilo mogoče vsaj nekaj let govoriti o državi blagostanja in v njej tudi dejansko uživati življenje. Moj privilegij je tudi, da nisem ženska, rojena v Savdski Arabiji ali kje drugje, kjer so ženske povsem odvisne od moške volje. Privilegij je, da sem se lahko šolal in da mi ni bilo treba delati že kot otrok – na primer kot pastirček. Hvaležen sem, da nisem begunec in da v bližini ne divja nobena vojna. Nelagodje pa vendarle ni majhno. Freud je napisal knjigo z naslovom Nelagodje v kulturi, sam čutim in vem, da je svet prepreden z nepravičnostmi, s krivicami, z nasiljem, izkoriščanjem, antagonizmi, s sistemskim nasiljem. Ne bi bilo prav, da bi se naslonil nazaj in zgolj užival privilegije, ki so mi bili ponujeni. V tej perspektivi sem dedič Immanuela Kanta: stori, kar je tvoja dolžnost.
Nedavne volitve v Veliki Britaniji so končno postregle s spremembo, vredno vse pozornosti. Jeremy Corbyn, vodja Laburistične stranke, je dosegel skoraj nemogoče. Če smo spremljali razvoj neoliberalizma v zadnjih desetletjih, smo se namreč lahko prepričali, da je skušal Tony Blair vsemu svetu ponuditi razlago, da ima tradicionalna socialna demokracija eno samo alternativo, ki je neoliberalizem. Danes vemo, kako globoko se je motil. Prav zato berem tole knjigo: Colin Leys, Leo Panitch. The End of Parliamentary Socialims: From New Left to New Labour (Verso, 2001). Nazaj k volitvam v Veliki Britaniji.

Corbyn je odprl s tovariši nov prostor. To je prostor, v katerem je zopet mogoče svobodno razmišljati o skupnem lastništvu nad produkcijskimi sredstvi, o obče dobrem in o drugačni vlogi države, ki ni podrejena logiki kapitala.

Medtem ko konservativci še naprej sledijo sloganu, kot je Močni in stabilni, vse več ljudi ve, kako prazne so take besede, saj niso neumni; svet ravno ni močan in stabilen. Na svoji koži vsak dan čutijo, kaj pomenijo zmanjševanje sredstev za javno porabo, revščina in družbene neenakosti. Medtem ko politiki govoričijo o državi, ki dela v prid vseh, je povsem na dlani, da dela zlasti v prid peščice.

Ali rečeno nekoliko drugače: ljudje dobro vedo, da je luč na koncu tunela v resnici prihajajoči vlak. Jasno jim je, da jih čaka v prihodnosti kvečjemu več istega, kar pomeni več nepravičnosti, izkoriščanja, antagonizmov, protislovij, konfliktov, celo spopadov in vojn, terorističnih napadov, ki se dogajajo v zadnjem času že skoraj vsak tretji dan.

Kaj še vedo vsakdanji ljudje, kaj jim pravi zdravi razum? Pravi jim, da je danes največja utopija natanko tale: ničesar nam ni treba storiti, za vse bo poskrbel trg, nobene alternative ne potrebujemo, morda moramo popraviti le malenkost ali dve, nekoliko spremeniti smer, v kateri pluje Titanic, in vse bo v redu. To je čista norost! In vsakdo ve, da je res, kajti domnevno nepotopljivi Titanic se je potopil že na prvi vožnji, slabi dve uri po trčenju z ledeno goro.

Tudi psihološko je znak dobre duševne kondicije, če človek sprejme realnost, kakršna je, in ne živi v utopijah, kot da se zadeve spreminjajo na bolje same od sebe, ker se pač ne. Potem stori, kar je njegova dolžnost.


Slika: Titanikov potop