Dr. Dušan Rutar
Večina ljudi vsaj nekaj ve; pravzaprav je nemogoče, da človek ne bi vedel ničesar. Vsak učenec in vsak dijak in vsak študent zato nujno nekaj ve. Pravzaprav ima vsakdo v svoji glavi kup informacij in podatkov. Ljudje celo verjamejo, da so kupi podatkov isto kot znanje. Za zmagovalce na televizijskih kvizih se zato reče, da veliko vedo. Tudi o podnebnih spremembah nekaj vedo, pa o kapitalizmu in o izkoriščanju delavcev, o vsakdanji odtujenosti in celo o ideoloških praksah. Pa vendar …
Tako imenovana vednost ni dovolj; tudi računalniški diski so polni informacij in podatkov, pa enciklopedije takisto. Znanje o pojavih ni dovolj, informacije in podatki niso dovolj, zlasti pa vsi podatki skupaj ne tvorijo znanja.
Znanje se namreč prične z razlaganjem, z rabo kognitivnih modelov, z interpretiranjem sveta pojavov. Prične se z razmišljanjem o podatkih in informacijah in vsem drugem. V šolah bi se zato morali otroci učiti misliti, ker je v naravi možganov, da mislijo.
Kaj pomeni razmišljati? Dober odgovor na vprašanje nam ponuja Marx kot filozof. Razmišljati pomeni tole: prvič, potrpežljivost koncepta, drugič, rigorozno tehtanje logičnih posledic.
Potrpežljivost koncepta. Pomeni vztrajanje pri rabi koncepta, pomeni izčrpnost, ki nam jo omogoča razvijanje koncepta, za katerega se odločimo. Tega zato ne zavržemo prehitro, temveč ga uporabljamo, dokler je tako delo učinkovito. Ne pustimo se motiti, če raba koncepta komu ni všeč. In kaj je koncept? Ni množica podatkov in informacij, temveč je množica idej, hipotez, zamisli in principov.
Rigorozno tehtanje logičnih posledic. Pomeni natančno, vztrajno in dosledno delo z idejami, ki so vselej take, da sledijo iz njih logične posledice. Tehtanje posledic zlasti pomeni, da ne skočimo že kar na začetku k sklepu, temveč potrpežljivo gradimo pot, ki vodi do njega.
Če bi v šolah deco naučili obojega, bi bil svet v hipu bistveno drugačen, kajti rabe besednjaka so tesno povezane z dejanji, ki mu sledijo. Tako pa se dogaja nekaj drugega.
Dogaja se namreč tole: poleg propagande prevladujejo pravljice o lepih časih, zato ljudje z lahkoto ne verjamejo v resnost težav, s katerimi se objektivno soočajo, tudi če subjektivno o tem ne vedo ničesar.
Prevlada pravljic pomeni vztrajanje brezbrižnosti ali celo cinizma, kajti ljudje se tako navadijo na prijetne pravljice, da se niti ne ukvarjajo z vprašanjem, ali jim verjeti ali ne; sicer pa se vprašanje največkrat niti ne zastavi, zato se tudi ni mogoče ukvarjati z njim. Še naprej verjamejo, da je znanje isto kot vednost in da oboje tvorijo kupi informacij, ki se tudi zato nenehno povečujejo, kajti rast vsega pomeni tudi rast propagande, novoreka, podatkov in informacij.
Problem takega kopičenja pa ni majhen. Tako razumljeni vednosti namreč ne sledijo dejanja, ker je vanjo od samega začetka vgrajena vednost, da je vednost že dovolj, da je dovolj imeti vednost in jo širiti okli sebe. Ljudje zato množično komunicirajo, kot se reče, si izmenjujejo informacije in podatke, vse to pa je že akcija, ki se sicer na široko propagira prek medijev. Ko ljudje komunicirajo, že delajo vse, kar je treba narediti.
Vednost je v sodobnem svetu že dogodek.
Svet je poln dogodkov, ker je kapitalizem izjemno produktiven in učinkovit sistem proizvajanja dogodkov, ki jih poleg tega še nenehno premika sem in tja. Vsepovsod so, kopičijo se v neverjetnih količinah.
Marx pa je bil prepričan, da so potrebni novi začetki, da je treba kdaj pa kdaj preseči obstoječe delitve sveta in brezplodne razprave o njih. V svojem času je zato predlagal izhod iz filozofije (idealizem vs. kontemplativni materializem) v obliki novega materializma, ki ima dve ključni razsežnosti: emancipacija, osvobajanje ljudi.
Danes potrebujemo tak izhod bolj kakor v njegovih časih.
