Dr. Dušan Rutar
Vem, da se čudno sliši, toda naj pojasnim, preden naredi kdo napačen sklep v slogu ljudskih psihologov. Trpljenje te sicer uničuje, toda v njem je mogoče vztrajati. Tako mi je rekla neka mladenka. Dogaja pa se še nekaj, česar ne ve in česar se najverjetneje niti ne zaveda. Kot rečeno: zgodbe posameznikov so vedno znova tudi odskočna deska za razumevanje življenja občestva, ne le njih samih, saj so družbena bitja.
Naj povem še eno zgodbo iz resničnega življenja, ki na žalost na dober način ponazarja sprenevedanje občestva: to na površju spodbuja govorjenje o inkluziji, v resnici pa se nenehno dogaja izključevanje velikega števila ljudi, ki trpijo in vztrajajo v trpljenju, o njem pa se odkrito na javnih prostorih praviloma ne govori.
Nočem več živeti. Ne upam si živeti. Ne upam živeti po lastnih željah. Počutim se, kot da nimam lastnih možganov. Ne smem jih imeti.
Tak je začetek njene zgodbe. Nadaljevanje je turobno.
Ko pridem domov, je kot v grobnici. Vedno me potegneta v smrtonosno spiralo. Onadva. Starša namreč. Odpovedujem na celi črti. Ne vem več, kaj se sploh dogaja z menoj.
Živim v nepredstavljivem strahu, da bi si želela kaj v odnosu do kakega drugega človeka. Sovražim to svojo željo.
Vi ste edini človek, ki se me ne boji. Ne morem pa narediti koraka naprej in ne morem vam zaupati. Ne znam zaupati in počutim se neumno. A si lahko vzamem pravico do tega? Ne vem, če si predstavljate, kako živiš, če imaš pred seboj samo meglo in temo. Ne morem se več pretvarjati, obenem pa se bojim ne pretvarjati. Strah ima večjo moč kakor želja.
Kako razumeti tako in njej podobne zgodbe, ki jih poslušam iz dneva v dan? Sledi eden od možnih odgovorov.
Obstaja tradicija filozofske misli ter obstaja tradicija uporov in protestov ljudi proti izkoriščanju, nasilju in trpljenju.
Marx ju je natančno poznal, zato je povzel: ljudje, proletariat, delavci, danes bi jim rekli družbeno izključeni ljudje, dobro vedo, da so prisiljeni živeti v nasprotju z vrednotami in principi občestva. Natanko zato živijo po drugačnih principih, kot so principi privatne lastnine, buržoaznega individualizma, domoljubja in kopičenja profitov.
Obstaja torej velik razkorak med njihovimi vrednotami in principi ter silami, ki delujejo nanje, jih izključujejo, obenem pa so prisiljeni poslušati zgodbe o uspehu, kopičenju profitov, tekanju za sanjami in rasti vsega.
Marx poleg tega sprejema Kantovo razmišljanje o naravi etičnega principa: stori, kar si dolžan storiti. Ve, da ljudje prej ali slej vzamejo stvari v svoje roke in to tudi naredijo. Še vedno so. Prav tako ve, da je vsakdanje življenje ljudi tako, da večinoma ignorirajo filozofska spoznanja in principe, oziroma so do njih brezbrižni.
Kljub temu v določenem trenutku naredijo, kar je treba narediti. Če ne naredijo, se lahko življenje tudi podre.
Moje življenje se podira.
Naj sklenem s trditvijo, ki zveni čudno, vendar je natančno premišljena: anarhija je red. Spravljam se k branju tele knjige: Mohammed A. Bamyeh. Anarchy as Order: The History and Future of Civic Humanity (Rowman & Littlefield Publishers, 2009).
Avtorjeva zamisel je izvrstna: anarhija je najbolj človeška in najstabilnejša oblika reda v kaotičnem svetu. To je najboljši izraz civilnodružbenega reda, zdrave družbe in izraz najžlahtnejših zmožnosti človeških bitij.
