Dr. Dušan Rutar
Nisem, kar pravite, da sem. Obstajajo misli in obstajajo ideje, za katere so ljudje pripravljeni priseči, da so uradne, glavne, veljavne, pravilne in take, da jih zagovarjajo (skoraj) vsi. Obstajajo pa tudi ponižane misli in obstajajo ponižane ideje. Ko sem bil še zelo mlad, sem prebral izvrstno knjigo z naslovom Cvetovi i tla: Ogledi o ulogama ideja u životu; njen avtor je Đuro Šušnjić. Zaznamovala me je za vedno. Jaz sem (tudi) zato predstavnik misli, ki niso uradne; vedno bom. Resnica je neprijetna, zato se širijo mnenja, s katerimi razveseljujejo občestvo. Postajajo uradna, zato se ljudem spontano zdi, da je tudi družba vesela in sproščena. Moja naloga ni razveseljevati družbe, moja naloga je misliti resnico. Ne trdim, da bo moje pisanje in govorjenje ostalo v spominu občestva, trdim pa, da priganjam duha k delu, da delam naporno, disciplinirano, dolgo v noč in da je moj vrhovni svetovalec vest, ki mi ne prizanaša. Pogosto me napadajo, še vedno pa mi ni jasno, zakaj ne napadajo z enako vnemo teh, ki lažejo, se sprenevedajo in govorijo neumnosti. Kdor misli vsaj približno resno z razmišljanjem o otrocih s posebnimi potrebami in o inkluziji, o družbeni pravičnosti, emancipaciji, opolnomočenju in podobnem, preprosto mora razmišljati resno o neodvisnem razmišljanju. Tale blog nastaja natanko zato, da bi se zbirali okoli njega neodvisni misleci in svobodni duhovi, ljudje, ki zares mislijo s svojo glavo, ne le približno, na pol ali zgolj za šalo.
Knjiga z naslovom The Amateur, ki jo je spisal Andy Merrifield, izšla pa je pred nekaj dnevi pri založbi Verso, je izvrsten vir takega neodvisnega razmišljanja.
Podnaslov knjige je The Pleasures of Doing What You Love, to pa pomeni več stvari.
Prvič. Ugodje, zadovoljstvo, užitek veselje. Človek se mora vprašati: ali zares uživam v tem, kar počnem, me moje početje zares veseli ali se samo tako reče? Mi je v zadovoljstvo, sem vesel in srečen, ker delam, kar pač delam, kar sem izbral? In še: sem zares sam izbral ali pa se ukvarjam z nečim, ker skušam nekomu ustreči?
Drugič. Ljubim svoje delo ali ga zgolj opravljam, ker ga je pač treba, ker ga nekdo mora?
Tretjič. Če delam, kar ljubim, kar mi je všeč, kar sem izbral, v čemer uživam in zaradi česar sem srečen, potem sem zagotovo tudi osvobojen, kajti orisano zadovoljstvo je osvobajajoče, ker sem neodvisen, oziroma sem neodvisen, ker uživam v delu, ki ga opravljam.
Četrtič. Osvoboditev, o kateri govorim, pa ni le druga dimenzija neodvisnosti, temveč je tudi radikalna. Morda je to najpomembnejše, kajti zares osvobojen človek je tudi korenit, radikalen, kar pomeni, da gre do konca in se nikogar ne boji. Še enkrat sem si ogledal zadnjo sekvenco izjemnega filma Des hommes et des dieux (Xavier Beauvois, 2010) – popolnoma me je pomirila.
Človek, o katerem govorim, je potopljen v neodvisnost duha, zato je svoboden, osvobojen, zato uživa in je srečen. Obenem je zmožen in voljan postaviti pod vprašaj vsako sprejeto modrost in še zlasti vsako sprejeto neumnost.
Kaže nam pot, kot jo njemu kažejo veliki duhovi preteklosti, kot so Charles Baudelaire, Fjodor Dostojevski, Platon ali Jezus Kristus, pa tudi duhovi sedanjosti, kot so Edward Said, Guy Debord, Hannah Arendt ali Jane Jacobs.
Čisto na kratko: človek neodvisnega duha tvega, sprejema tveganje, ki spremlja samo neodvisnost in svobodo, obenem pa si upa misliti nemisljivo, nepredstavljivo, neznano, novo in drugačno. Pri tem je najdragocenejše tole: tako delovanje ipso facto spreminja svet.
Sveta ne spreminjajo na bolje duhovne reve, ki napadajo ustvarjalne ljudi, ne spreminjajo ga zastopniki ustoličenega neznanja, ne spreminjajo ga moralni in intelektualni konformisti.
Spreminjanje sveta spremlja manifest neodvisnosti in svobode, emancipacije in solidarnosti, odprtosti duha, odprtosti samega življenja, ki nastaja sproti in postavlja pod vprašaj vsako mogočo avtoriteto, ki hoče vladati, ukazovati in imeti zadnjo besedo.
