Dr. Dušan Rutar
Ne sprejemam besednjaka, v katerem so besedne zveze kot: otroci s posebnimi potrebami, gibalno ovirani ljudje, ljudje z oviranostmi … Zakaj ne? Začetni odgovor je tale: ljudje pogosto zmotno verjamejo, da je jezik nevtralen sistem, s katerim opisujejo svet in se medsebojno sporazumevajo. V resnici pa ni tako preprosto.
Prvič. Jezik, ki ga uporabljamo v vsakdanjem življenju, vselej že izraža našo družbeno in morebitno ideološko pripadnost. Ljudje zato rečejo, da se že po načinu govorjenja vidi, kdo je izobražen in kdo ne, kdo je iz omikane družine in kdo prihaja z družbenega dna. Imajo prav, kajti rabe jezika dejansko so družbeno posredovane in izražajo družbene antagonizme, napetosti, načine življenja ljudi, ki jih prepoznavajo, interese in oblastne odnose.
Kdor zares hoče egalitarnost in družbene spremembe, s katerimi bi odstranili izkoriščanje ljudi, neenakosti in vse drugo, mora zamenjati tudi besednjak, mora biti proti besednjaku, skozi katerega se vse to izraža.
Ali drugače rečeno: kdor uporablja določen besednjak, ipso facto sprejema vse družbene neenakosti, ki so vpisane vanj.
Samo pomislite na diskriminatorno zvezo otroci s posebnimi potrebami. Kaj to pomeni? Da obstajajo tudi otroci, ki nimajo posebnih potreb? Kakšni so ti otroci? Spadajo v posebno kasto ali kaj?
Drugič. Zopet vidimo in se lahko prepričamo, da se vse začenja pri idejah, pri besedah, pri rabi besednjakov. Sprejeti moramo temeljno spoznanje o človekovi naravi in načinih življenja ljudi: ne obstaja nevtralni način življenja, ne obstaja pravilni način življenja, ne obstajajo avtentični načini življenja, obstajajo zgolj različni načini, ki so vselej prepredeni s konflikti, spopadi, z notranjimi napetostmi, antagonizmi, s protislovji, z oblastnimi razmerji.
Otroci niso zato nič bolj pristni kot odrasli ljudje, kar pogosto trdijo nekateri odrasli; prebivalci Afrike niso čisto nič bolj naravni kot prebivalci Slovenije itd. In v trpljenju otrok s posebnimi potrebami ni ničesar vzvišenega, kakor ni res, da trpljenje rojeva lepoto in podobno.
Tretjič. Res je, da ljudje, ki so izključeni, preprosto nočejo biti izključeni. Govorim o spopadih, konfliktih, napetostih, razrednem boju, ne pa o avtentičnosti nekaterih ljudi, ki jih je treba sprejeti v družbo, da bo ta končno zadihala s polnimi pljuči in bo srečna in harmonična in bo vse lepo; to je šele utopično razmišljanje.
Moja drža je zato filozofska: ljudje živijo partikularna življenja na partikularne načine, ne na univerzalne. Boj za univerzalnost zato ni boj za nekaj, kar lebdi nad vsako konkretno partikularnostjo, temveč pomeni tole: univerzalnost je kritični odnos do naše lastne partikularnosti, in sicer znotraj nje same in skozi njo.
Ko govorim o razrednem boju ali boju za egalitarnost in emancipacijo vseh ljudi, ne mislim na to, da en način življenja končno prevlada nad vsemi drugimi, ker je najbolj pravilen, naraven ali avtentičen, temveč mislim ravno na nemožnost, da se to zgodi, mislim na nasilje, ki se dogaja, če kdo poskuša kaj takega.
Četrtič. Boj za univerzalnost ni spopadanje z drugimi ljudmi, ki se ravno tako borijo za univerzalnost, temveč je spopadanje s samim seboj, z lastno partikularnostjo, je kritika nje same, ne kritika drugih partikularnosti.
Torej: boj za inkluzijo otrok s posebnimi potrebami ni množica projektov, kako se vključiti v obstoječo družbo in se pridružiti drugim, ki so že vključeni, temveč je predvsem kritika same družbe, ki obstaja tako, da omogoča izključevanje. Izključevanje namreč ni padlo z neba, ni se magično pojavilo čez nekoč, temveč je natanko organski sestavni del same družbe, ki lahko obstaja na partikularen način samo, če obstajajo sočasno natanko določeni izključeni ljudje.
Šele neka druga družba bo narejena tako, da ne bo nihče izključen; obstoječa družba se ne more čarobno spremeniti v tako družbo samo zato, ker je nekdo za inkluzijo. Potreben je boj za tako drugačno družbo, saj zgolj ponavljanje fraz o inkluziji in otrocih s posebnimi potrebami ne bo ustvarilo ničesar, ker po definiciji, kot sem pokazal, obnavlja obstoječe.
Potrebujemo univerzalno etično gesto: ko dokončno dojamem, da ne obstaja garant dobrega, da to ni niti Bog, sem pripravljen in zmožen narediti nekaj – dobrega. Da bi storil nekaj zares dobrega, se mora v meni nekaj radikalno spremeniti. Potem je človek čisto sam in nima nad seboj nobene avtoritete, ki bi za kaj jamčila.
V človekovi naravi pa je, da natanko takrat lahko naredi nekaj zares velikega in dobrega.
