Dr. Dušan Rutar
Povzemam zgodbo, ki mi je bila namenjena. Ne po naključju, moram priznati, to pa je še toliko vrednejše. Rada bi imela lepo urejeno stanovanje, kjer imajo stvari svoje mesto, knjige na knjižni polici, papir v mapah, v predalih, zvezki zloženi tako, da jih hitro najdem, rada bi živela v urejenem, prijetnem okolju, kamor bi se rada vračala.
Rada bi zjutraj zgodaj vstala, prišla zgodaj v službo, da bi lahko tudi zgodaj odšla in bi imela popoldan na razpolago še veliko časa.
Ob lepem vremenu je v mojem stanovanju tako lepo sončno, steklena vrata na balkon, dva krat dva metra visoki ter meter in pol široki stekleni steni prepuščata veliko svetlobe, skozi eno od oken imam razgled na zelenje, res je lepo, ko pridem domov – če bi prišla pravočasno, bi lahko uživala v tej radodarnosti svetlobe in zelenja.
Rada bi brala – toliko knjig se je že nabralo, da jih razporejam po skupinah: romani v slovenščini, romani v angleščini, kriminalke, poezija, psihologija, ezoterika, uporabno, strokovno itd.
Rada bi večkrat šla na sprehod, moje telo tako uživa v gibanju, meditirala, skrbela za telo.
To so zelo preproste stvari, zakaj jih ne narediš? Ker si lena! Ker si lena! Ker si lena!
Case closed, vsi gremo lahko domov.
Ima kakšen smisel govoriti o vseh norih občutkih v telesu, občutek, da me bo razneslo, da bom razpadla, izginila, če se bom prepustila notranjemu toku in počela vse te čisto običajne stvari, ki jih počnejo vsi običajni ljudje na svetu – ko pa sta v ozadju na platnu izrisani samo dve možnosti: narediš in si izboljšaš kvaliteto življenja ali pa ne narediš ničesar in životariš še naprej.
Kdo me ima v oblasti, kdo drži nitke, kdo me usmerja, če ne sama, kje je ta tiran, grdavš, pošast, ki mi ne pusti, da bi živela, saj se zdi, da ni nikogar.
In v ozadju zmeraj sluzasto osladne besede: kar glej, katerikoli film hočeš, do poznih ur, spi dolgo, zakaj ne bi, jej, kar si zaželiš, saj tako nimaš ničesar na svetu, tvoje življenje je prazno, nikogar nimaš, zakaj si ne bi malo privoščila, zakaj bi se ubadala z nekakšnimi pravili; dopovedujem temu glasu, ga rotim in preklinjam, poskušam izrezati iz sebe z motorno žago, razlagam mu, da me ubija, duši, ne pusti, da bi se mi v življenju zgodilo kaj lepega.
Včeraj sem gledala eno oddajo na TV, ko je je bilo konec, sem hotela še nekaj prebrati do konca – pa sem začela menjavati kanale. Ničesar ni bilo, kar bi me zanimalo, pa saj stvar ni bila v tem, neumnosti, ki sem jih gledala, so mi ribale možgane, cela zadeva je bila ekvivalent butanja z glavo ob zid, z belim šumom uničiti vse, kar je lepega v meni.
Zamujanje. Če se zgodi, da se za odhod pripravim še pravočasno, kot mesečnik hodim okoli in že desetič pogledam, če so vse plošče na štedilniku ugasnjene, če ne teče voda iz pipe – to ,da vidim, da je pipa zaprta, ni dovolj, pod pipo dam roko in počakam ,da se izoblikuje kapljica – če bi voda tekla, bi kapljico odneslo (noro, kaj?), preveriti moram še, če je hladilnik zaprt in lučka nad pultom izklopljena.
Ali pa obvisim na računalniku ali pa se spomnim na kakšno nujno stvar, ki jo moram opraviti ravno v tistem trenutku – npr. preveriti, kdaj točno imam zobozdravnika – v naslednjem mesecu.
Moram si postaviti vprašanje: kaj želim in kaj sem pripravljena storiti za to.
Do sedaj si nisem postavljala tega vprašanja, življenje je kar teklo, zmeraj sem naredila, kar je bilo treba (da ne bo oče jezen), zaradi mnogih simptomov so bili odnosi z drugimi nemogoči, v družbi se nisem sprostila, nisem imela svojega glasu, bila sem kot kepa snovi, v kontaktih z drugimi ni nič teklo, kot bi moralo, zatikala sem se, zaradi paranoje obtoževala druge …
Venomer sem iskala ljubezen, ki je nisem dobila od staršev, želela sem si samo, da bi me imel kdo rad, in naredila vse (narobe), da ne bi prišlo do tega, da slučajno ne bi bil kdo preveč prijazen do mene, v ozadju pa paranoja (vsi so proti tebi, nihče te ne bo imel nikoli rad).
