Dr. Dušan Rutar
Jezus je zelo jasno sporočil svojim učencem, da jim ne bo lahko na svetu, potem ko bo odšel; vedel je, da jih bodo preganjali, jasno mu je bilo, da jih bodo preganjali tudi do smrti. Tudi njemu ni bilo lahko in tudi njega so preganjali. Potem jim je še rekel, naj se kljub vsemu naučijo ljubiti svoje sovražnike, rekoč, da je lahko ljubiti ljudi, ki jih ljubijo, in da je prava preizkušnja ljubezni vezana na sovražnike. Če danes pogledamo okoli sebe, se zdi, da je za ljudi ta zahteva preprosto prevelika in pretežka. Sovražnika je namreč skoraj nemogoče ljubiti, propaganda in novorek pa nas tudi nenehno pozivata, naj vsakdo teka za svojimi sanjami in naj skrbi predvsem zase, ne pa tudi za druge. Pa vendar. Ko dojamemo pravo, resnično naravo človeških bitij, ko nam je dokončno jasno, da zares razumemo, kaj vse zmore človek, koliko strahov in bojazni je v njem, kako močno si želi potrjevanja in ljubezni, se približujemo Jezusovim vpogledom v potrebo po medsebojnem spoštovanju, po prijateljstvu in medsebojni pomoči, kajti ko je človek enkrat čisto sam, je veliko vprašanje, če se še lahko izvleče in se upre depresiji, ki je kakor črna luknja.
Takrat postane jasno tudi to, da človek potrebuje drugega človeka predvsem takrat, ko mu je najhuje, ko mu je težko, ne takrat, ko je življenje sončno in vse teče kot po maslu, sanje pa se uresničujejo.
Muslimanska pesnica in pisateljica Suhaiymah Manzoor-Khan zapiše v pesmi o ljubezni tole: ljubite nas, ko smo leni; ljubite nas, ko smo revni; ko smo razvaline, ko smo samomorilni, goli; ljubite nas, ko ne prispevamo ničesar; ljubite nas takrat.
V njeni pesmi odkrivamo samo jedro, esenco ljubezni do sočloveka, do njegove resnične narave, do vsega tega, kar je tudi človeško, zelo človeško. Ljubezen je namreč vselej tako ali drugače povezana z nepravičnostmi, s krivicami, z izključevanjem, z nemočjo, s strahovi. Preveč preprosto je biti vzvišen nad vulgarnostjo vsakdanjega življenja, biti lepa duša, stati nekje ob strani in samozavestno deliti ljudem nauke, kakšni bi morali biti, kakšni ne smejo biti, kaj bi morali storiti.
Prav tako je udobno biti zleknjen na vrhu kake hierarhije, pobirati smetano in verjeti, da bo jutri na voljo le še več istega.
In ob koncu leta 2017 se velja še enkrat ozreti nazaj in pomisliti, kaj se je zgodilo z velikimi besedami pogumnega reformatorja, ki je pred pol tisočletja tvegal življenje in začel čisto sam hoditi po novi poti, ki se danes imenuje protestantizem.
Prav gotovo je želel razumeti Jezusa in njegove modrosti. Ni bil preračunljiv, saj sicer ne bi toliko tvegal, tvegal pa je svojo glavo. Ni bil manipulator, ni bil povzpetnik, zlasti pa ni bil kapitalist, saj kapitalizma sploh še ni bilo.
Pa vendar ni trajalo dolgo, da je postala nova pot religija establišmenta, monarhov, elite, najvplivnejših in najbogatejših ljudi, medtem ko so kmetje in delavci še naprej životarili na načine, ki so jih s pridom izkoriščali lastniki kapitala v novem sistemu družbenega življenja, ki je počasi nastajal, danes pa se imenuje kapitalizem.
