Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sreda, 06. december 2017

Žoga

Dr. Dušan Rutar
Nekdo mi je mimogrede nekoliko potožil. Že precej let dela z mladimi ljudmi s posebnimi potrebami, kot jih še vedno imenujejo. Potožil je o posebni razsežnosti vsakdanjega življenja s hendikepom, ki bi jo rad še nekoliko osvetlil, ker o njej redko slišimo; včasih se zdi, da o njej celo ne upajo govoriti.Na splošno lahko rečemo, da živi svetovna elita ljudi v izjemnem razkošju, ki ga zgodovina človeštva ne pozna. Na voljo imajo čisto vse, kar bi si sploh lahko želeli, in mnogo več, saj tovarne dobesedno bruhajo dobrine na globalne trge v brezmejnih količinah. Do njih nima dostopa velikanska večina svetovnega prebivalstva. Tudi v Sloveniji je tako, da se zgodi, kar se je zgodilo zadnjič: nekdo si je zaželel za darilo ob koncu leta žogo. Čisto navadno žogo. In ničesar drugega. Dogodek pa je pomembnejši, kot si mislimo na prvi pogled.

Človeka pravzaprav sezuje, ko sliši v razkošnem svetu kaj takega. Skoraj ga osupne. Kako si je sploh mogoče želeti samo žogo, če pa je tamle na policah na tone dobrin, ki samo čakajo, da jih potrošnik zgrabi? Je s tem otrokom kaj narobe? Ali pa je težava kje drugje.

Kakšno zvezo ima zapis o žogi in želji po njej s pritožbo osebe z začetka tega dnevnika?

Otroci s posebnimi potrebami so včasih pozitivno diskriminirani. To preprosto pomeni, da verjamejo in da ljudje okoli njih verjamejo, da jim je treba ustreči v čisto vsaki muhavi želji, ki jo dobijo. Nekdo je pred leti celo javno zatrdil, da invalidu nikoli ne smeš odreči zadovoljevanja njegovih želja, ker bi bilo tak odrekanje nemoralno!

Pa vendar je oseba potožila. Upravičeno. Otroci, ki so navajeni, da samo odprejo usta, da vanje pade vse, kar želijo, namreč niso dobro vzgojeni. Razvajeni so in zaradi tega se ne morejo dobro počutiti niti sami niti ljudje okoli njih.

Temelj dobre vzgoje za pravo življenje sploh ni brezmejno zadovoljevanje želja, ni brezpogojna strežba otrokom, včasih kaka mama reče, da so nudili otroku čisto vse, temveč je nekaj zelo drugačnega.

Pravo življenje ni življenje, kot ga živijo pripadniki elite. In ni življenje, kot ga živi večina svetovnega prebivalstva, ki životari z manj kot sedmimi dolarji na dan, kolikor znaša etična meja revščine.

Vzgoja za pravo življenje se začne tako, da naučimo mlade, kaj je temelj takega življenja: hoja po poti skozi življenje, ki ni določena in začrtana vnaprej in ni taka, po kateri domnevno hodijo vsi ostali. Taka vzgoja sporoča mladim, da lahko ustvarijo nekaj novega, da so kreativni in da je njihova etična dolžnost ustvarjanje novega drugačnega, boljšega, ne pa življenje, kot ga živijo vsi ostali.

Prava vzgoja zato ni prilagajanje in sledenje množicam, temveč je oblikovanje drugačne poti življenja, resničnega, pravega življenja.

Spoznanje je pomembno zato, ker imajo mladi ljudje pred seboj dva notranja sovražnika, kot je rekel Sokrat. Oba morajo premagati, pri tem pa jim morajo pomagati vzgojitelji, saj sami ne zmorejo boja s sovragom.

Prvi sovražnik je težnja k trenutnemu ugodju, k nenehni zabavi, iskanju užitkov in sprotnemu zadovoljevanju želja. Otrok, ki se ne upira temu sovražniku, je na poti k nihilističnemu odnosu do življenja, oziroma gre po poti, ki vodi naravnost v pogubo.

Drugi sovražnik je strast, notranja sila, ki usmerja otroka k tekmovalnosti, da bi postal močan, bogat, oblasten, pomemben odrasel človek.

Otrok, ki s pomočjo dobrega vzgojitelja premaga oba notranja sovražnika, je že na dobri pot k pravemu življenju, ki je življenje za srečo. Kdor sovražnikov ne potepta v prah, je izgubljen.

Otrok, ki si je ob koncu leta zaželel samo žogo? Da, prosim.