Dr. Dušan Rutar
Današnje napredne ideje o skupnem življenju ljudi in njihovi medsebojni skrbi naddoločajo tradicionalne prakse o skrbi za otroke, ranljive družbene skupine in ljudi s posebnimi potrebami, zlasti pa presegajo institucionalne oblike dela, ki izhajajo iz razvrščanja ljudi po kategorijah ter njihovega usmerjanja sem in tja, saj so bolj egalitarne, bolj demokratične in bolj pravične. Prav zato se velja seznaniti s projektom, ki se imenuje Real Utopias Project in raziskuje nove utopične ideale, ki temeljijo na realnih potencialih za preoblikovanje (redesigning) družbenih institucij, kot pravi ameriški marksistični sociolog Erik Olin Wright. Težko se je zato izmuzniti, češ da je mogoče tak projekt izvajati samo na Švedskem ali kje drugje na severu. Ko govorimo o realnih potencialih, je vseeno, ali smo na Švedskem, v Avstraliji ali kje drugje, poleg tega pa so ideje projekta take, da lahko o njih razmišlja čisto vsak človek. Je pa res, da se je treba pri tem znebiti kakega mnenja, klišeja, predsodka, stereotipa in se izogniti logičnim zmotam. Ameriška sociologinja Johanna Brenner tako dodaja: raziskujem skupnosti (cohousing communities), kolektivne oblike življenja, ki ponujajo širši in bolj demokratičen način skupnega življenja ljudi in skrbi za sočloveka. Prav tako raziskujem demokratične oblike sodelovanja pri skrbi za sočloveka, na primer za otroke ali starejše, ki temeljijo na vzajemnosti in samoupravljanju.
Raziskovanje je kajpak na mestu, njegovi izsledki pa nam že sedaj dajejo misliti, kot sledi.
Skupni imenovalec tega, kar zagovarjata Olin Wright in Johanna Brenner, je tale: odločanje o skupnem delovanju in bivanju pod pogoji, ki omogočajo vsem članom skupnosti, da se naučijo predstavljati lastne potrebe in interese v odnosu do vsakega drugega člana.
To preprosto pomeni, da o potrebah, posebnih ali ne, ne odločajo strokovnjaki, birokrati, zastopniki države ali avtoritete, temveč odločajo ljudje sami. Sami se naučijo povedati, kakšne oziroma katere potrebe, želje ali interese imajo, sami jih artikulirajo, izrečejo, zapišejo ali kako drugače predstavijo drug drugemu, skupaj jih skušajo zadovoljevati in uresničevati.
Morda velja poudariti, da je tako medsebojno delo izjemno koristno za vsakogar, saj se uči, kako vnovič premisliti svoje potrebe, želje ali interese, da ti niso vgravirani v granit in večno enaki. Čisto preprosto: ljudje se učijo drug od drugega, ne pa od strokovnjakov, avtoritet ali svetih krav.
Orisano odločanje ima tudi posebno razsežnost, ki omogoča vsakomur, da postavlja pod vprašaj neenakosti, privilegije in nepravičnosti ter terja nove razmisleke o njih. Ljudje zato ne pristajajo na neenakosti, rekoč, da so del človeške narave ali da tako pač je, temveč razmišljajo o njih in raziskujejo vzroke zanje.
Kultura takega demokratičnega življenja omogoča čisto vsakemu posamezniku, da zastavi katero koli vprašanje in terja odgovor nanj, dokler ni zadovoljen z njim. Nikomur se ni treba spopadati za svoj položaj v skupini, ki ni hierarhično urejena, saj ima lahko vsakdo kateri koli položaj – nihče ni privilegiran, nihče ni spodaj in nihče ni zgoraj.
Skupnosti, o katerih govorim, živijo v prostorih (cohousing), ki omogočajo članom intimnost in individualnost, obenem pa so oblikovani tako, da spodbujajo medsebojne odnose in druženje (central common space). Od posameznikov se pričakuje, da delijo odgovornost za organiziranje kolektivnega življenja, prispevajo k skupnosti in sodelujejo pri odločanju.
Nihče ni izvzet, nihče ni izključen, nihče ni na robu, na margini, nihče ni zanemarjen, nihče ni šef, nihče ni glavni, vsakdo je vreden in od vsakogar se pričakuje, da je dejaven član skupnosti.
