Dr. Dušan Rutar
Pogovor z mladenko, za katero bi kdo porekel, da ima posebne potrebe in da je izključena, priobčujem brez cenzure, v nepredelani obliki. Za to sem se odločil, ker je pomemben prav v taki obliki. Iz nje so bruhala predvsem vprašanja, ki si sledijo, kot je zapisano.Včasih je korak naprej že to, da si človek končno zastavi prava vprašanja. Imenujem jih produktivna vprašanja. Obstajajo namreč tudi neproduktivna. Zastavljanje takih vprašanj ne vodi nikamor, oziroma pomeni kopičenje frustracij, jeze, občutkov nemoči in vsega drugega. In nikakor ni nepomembno, komu človek zastavi vprašanja; tudi na produktivna vprašanja je mogoče ponujati neproduktivne odgovore. Naj opozorim še na vrstni red vprašanj in kratkih pripomb ob njih, ki je izjemno pomemben.
Ali sem normalna? Ali si ne morem priznati, da sem ženska? Ali si že leta branim do vpogleda, kdo sem v resnici? Ali ima seks kakšno zvezo z bogom in z vero?
Ne razumem ničesar. Čutim sovraštvo do sebe. Zakaj ne morem iz sebe spraviti niti enega dokončanega stavka? Odraščala sem v hiši, v kateri je bil bog vselej navzoč, a so se norčevali iz tega.
Zakaj ne morem onkraj stene nezaupanja? Česa se bojim? Hočem zaupati in hočem spremembo, a se zapiram vase – tega ne razumem. Spet sem jezna, čeprav to nima smisla.
Kako naj se naučim spoštovati sebe? Zakaj me je strah seksa? Pri nas je bilo veliko golote, a nobenega spoštovanja drugega.
Seks je oblika ljubezni do drugega človeka in do sebe. Želim si spolnosti, a si tega ne priznam.
Mame sem se bala. Bil je večer, strah me je bilo. Ležala sem v postelji. Zakaj ne morem pozabiti? Prišla je do mene. Legla je zraven. Bala sem se, da mi bo kaj naredila. Enkrat me je že pretepla.
Zakaj se bojim lastne mame? To ni logično. Vem, da sem slaba oseba. Ne vem, zakaj to govorim.
Zadnjič sva govorila o tišini. Potrebujem jo.
Ali je v mojem govorjenju kaj resničnega? Zakaj imam meglo v glavi?
Nočem več zanikati. Kocka je padla. Povejte, kaj mislite. Vaše mnenje mi veliko pomeni. Hvala, ker vas ni strah.
Jaz nimam mnenj. In nimam odgovorov na zastavljena vprašanja; ne morem jih stresti iz rokava, ker jih ni tam. Do odgovorov je še dolga pot. To ni tako kot v šoli, v kateri učitelj na vsako učenčevo vprašanje nemudoma poda pravilni odgovor. Vprašanja, zastavljena v tem zapisu, niso kakor vprašanja s področja poštevanke, kjer je tri krat tri vselej devet.
Ključno je tole: odgovori za zapisana vprašanja spremenijo človeka. Odgovori s področja poštevanke ga ne spremenijo. Take odgovore človek zgolj sprejme in jih ima vselej pri sebi; včasih z njihovo pomočjo zmaga na kakem kvizu.
Pomembni so prav odgovori na produktivna vprašanja. Njihova produktivnost je v tem, da se človek spreminja, ko išče odgovore, spremembe pa pomenijo razvoj, zaradi katerega ni več poti nazaj.
Pogum je zato zares potreben. Če je človeka strah odgovorov na produktivna vprašanja, ne bo nikoli prišel do njih. Potem se najverjetneje ne bo spremenil. In če se ne bo spremenil, bo kakor barka, zasidrana nekje. Nikoli ne bo nikamor odplula, čeprav je narejena za plovbo.
