Dr. Dušan Rutar
Filozofi in drugi misleci so dolgo tuhtali in razmišljali, kaj naj bi bil jaz. Kaj naj bi empirično ustrezalo besedi jaz? No, danes bolj kot kadarkoli vemo, da jaz obstaja. Vemo, ker nanj sklepamo po vedenju ljudi, ko se prilagajajo delovanju kapitalizma, v katerem živijo, sistema družbenega življenja, ki je v temelju nepravičen. Pomembna oblika vedenja človeških osebkov je ta, ki jo opisujem v nadaljevanju. Živimo v času, v katerem se je obvezno ves čas smejati ali vsaj smehljati; to še zlasti velja za zadnji mesec v letu. Prav tako je nujno, da so ljudje ves čas dobro razpoloženi ali pa vsaj dajejo vtis, da so. Večna mladost je tako rekoč zaukazana, slaba volja je zanesljivo znamenje, da je s človekom nekaj narobe, negativna čustva so prepovedana. Povsod bi morali biti znaki in simboli, da živimo v lepem, srečnem in zanimivem svetu, v katerem se nenehno dogaja kaj vznemirljivega po receptu za vsakogar nekaj. Vsakdo je lahko srečen in vsakdo je odgovoren za lastno srečo, nam pravijo. Kdor torej ni srečen, je odgovoren, ker ni poskrbel, da bi bil srečen, da bi živel v blagostanju in da bi kopičil kapital. Kdor ni ravno kratkoviden, opazi še kaj drugega. Problem pa je tudi ta, da je treba biti kratkoviden. Ko merijo količino sreče, ki naj bi jo uživali ljudje, pravi Lynne Segal, navadno pozabijo omeniti nekaj objektivnih podatkov. Na primer: v Veliki Britaniji vsaka četrta deklica trpi za klinično depresijo, še preden doseže štirinajst let starosti; vsaka druga najstnica doživi do osemnajstega leta starosti spolno nadlegovanje; samomorilnost med mladimi moškimi narašča v tesni povezanosti z nezaposlenostjo in družbeno neenakostjo. Ljudje vsak dan govorijo o strahu pred prihodnostjo in so negotovi, medtem ko se ekonomisti ne morejo ogniti objektivnim spoznanjem, da gospodarstva šepajo ali stagnirajo. Oblasti skoraj vsak teden preprečijo vsaj en teroristični napad, doživeli pa smo že čase, ko so se zgodili po trije na teden. Serija The Handmaid’s Tail je tako le vrh ledene gore skorajšnjih kulturnih izdelkov, ki nam prikazujejo temačno prihodnost, ko se bo vse manj ljudi smejalo.
Obenem smo vsak dan izpostavljeni nenehnemu priganjanju, naj tekamo za svojimi sanjami, naj se opazujemo, treniramo, razvijamo in izpopolnjujemo, naj živimo zdravo, bolj zdravo in najbolj zdravo, ves čas merijo naše izdelke, dosežke, stvaritve in produkte, da bi videli in vedeli, ali smo dovolj napredovali, ali smo se dovolj vpregli v projekte za samoaktualizacijo in/ali samouresničevanje, duhovno rast, osebnostno preobrazbo in vsakršno redizajniranje duha oziroma telesa.
Zakaj je vse to norenje potrebno? Zaradi profitov. Kako?
Najprej zato, ker je sam kapitalizem narejen za profitabilnost, ne za produktivnost, kot poudarja Michael Roberts, za profite, ne za potrebe ljudi, potem pa tudi zato, ker kapitalisti danes vse raje najemajo poceni delovno silo, ki je mlada in voljna delati po nekaj ur dnevno, se vmes zabavati in zapravljati čas, ne da bi se upirala ali vsaj kritično premišljevala o lastnem družbenem položaju. Lastniki kapitala, med katerega sodijo ti mladi ljudje, dobro vedo, da je vlaganje vanje bližnjica, toda v resnici jih zanimajo natanko kratkoročni profiti.
Prav zato mora biti tudi vse drugo kratkoročno, medtem ko morajo biti ljudje kratkovidni, kot rečeno. V žargonu pravijo, da je vse fleksibilno. Taki so seveda zgolj ljudje, ki se morajo tako ali drugače naučiti ubogati, saj brez njihove fleksibilnosti kapitalizem preprosto ne more delovati.
Fleksibilni ljudje so zato domnevno večno mladi, nasmejani in srečni, dobro trenirani in disciplinirani. Tudi vsi drugi se priganjajo in se spreminjajo v tirane, da bi se priganjali še bolj. Le podatke o samomorilnosti in depresivnosti, izkoriščanju in nepravičnostih je treba nekam skriti, pa je podoba srečnega sveta ves čas pred našimi očmi.
Kdor namerava filozofirati o tem, bo seveda po kratkem postopku utišan. Kljub temu se bo dogajalo to, kar opiše Lynne Segal takole: šele takrat, ko si ljudje delimo občutek pripadnosti in smisla življenja, se počutimo v svetu kot doma, vse to pa nas povezuje. Povezuje nas natanko na način, ki ga je tako sijajno opisal Jezus: kjer bosta dva, ki se bosta imela rada, bom jaz med njima kot sveti duh.
Želim vam veliko svetega duha.
