Dr. Dušan Rutar
Ob koncu koledarskega leta je kajpak na vrsti razmišljanje o prihodnosti oziroma o bodočnosti, za katero si kajpak želimo, da bi bila lepa, svetla in prijazna. Moja razmišljanja o inkluziji za odprto družbo so že tako ali tako del globalnih prizadevanj številnih ljudi, da bi zavrnili in ustavili uveljavljene neoliberalne politike, ki podpirajo hierarhična družbena razmerja, izključevanje ogromnega števila ljudi, potrošniško barbarstvo, kjer je to sploh mogoče, in družbeno nepravičnost, zato ne bo težko dodati razmisleka o realni nevarnosti, ki se močno uveljavlja, prepoznavamo pa jo zlasti v obliki vzpenjajočega se desnega populizma, ki temelji tudi na strahu pred tujci in drugačnimi ljudmi, za katere že vnaprej velja, da bi se jih bilo dobro na tak ali drugačen način znebiti ali pa jim vsaj preprečiti, da bi se znašli med nami. Prav zaradi vzpenjanja skrajno problematičnih politik in družbenih gibanj potrebujemo utopično razmišljanje in utopično delovanje, zavezano radikalnim družbenim idejam o pravičnosti, egalitarnosti in demokraciji, ki so kajpak naddoločene z etičnostjo. Pri tem ne mislim na nemočno sanjarjenje o lepšem svetu brez kakršne koli podlage, temveč mislim na nove realne ideje o preoblikovanju človeških občestev, v katerih bodo ljudje končno razpolagali z vrednostjo, ki jo ustvarjajo, in ne bodo profiti pomembnejši od njih. Kot sem že zapisal: bodočnost bo barbarska, ujeta v logiko kopičenja istega, ali pa bo bistveno drugačna. Taka, da bodo v njej ljudje skupaj upravljali z lastnimi eksistencami, taka, da v njej ne bo nihče izključen ali podrejen hierarhijam, taka, da bodo v njej živeli pripadniki občestva kakovostna življenja in bo izraz etična meja revščine le še bled in vse manj neprijeten spomin.
V orisani perspektivi se lotevam branja teh knjig: Four Futures: Life After Capitalism (Peter Frase, 2016); Humankind (Timothy Morton, 2017); Alien Zone (Annette Kuhn (ured.), 1990).
Bral jih bom v naslednjih dneh, ko bodo sicer na sporedu zabava, nakupovanje daril, obdarovanje in izražanje lepih želja glede prihodnosti, ki bo najverjetneje le več istega.
Bodočnost bo v resnici svetla ali pa je sploh ne bo. Barbarstvo namreč ni svetlo. Vizija pravičnosti je sicer zadovoljstvo boga, vendar je človek vsaj od Descartesa naprej v posebnem odnosu do njega. Je v njem in lahko sodeluje pri njegovem zadovoljstvu, kar je zares nekaj posebnega. Želje, ki niso vgrajene v vizijo pravičnosti, so zato le prazni klišeji.
Sodelovanje pri zadovoljstvu boga je najzanesljivejši način oblikovanja življenja na tem svetu, ki je v dobro čisto vseh ljudi. Zadovoljstvo boga namreč ne izključuje nikogar, ker v tem primeru tako izključevanje zaradi narave boga kratko malo ni mogoče.
To je prava utopija: zadovoljstvo boga, ki jamči za pravičnost. Gradnja življenja, ki je v zadovoljstvo boga, je končni cilj vsake človeške eksistence in gradnje vsakega občestva. Dolžnost vsakega človeka je namreč prav ta: gradnja življenja, ki ne izhaja iz človekovih potreb po trenutnem zadovoljstvu, temveč izhaja iz zadovoljstva samega boga in se naslavlja nanj.
Dobro izgrajeno življenje torej izhaja iz človekove dolžnosti in nujnosti, da razume zadovoljstvo boga, da daje prednost njegovemu zadovoljstvu pred svojim. Taka gradnja terja potrpežljivost, veliko potrpežljivosti, kot pravi Alain Badiou.
In poguma, dodajam.
