Dr. Dušan Rutar
Večkrat sem že omenil, da ljudje zelo potrebujejo pogovore in da obstaja velika potreba po sogovorcih, ki se znajo pogovarjati. Seveda lahko vsakdo poreče, da se zna pogovarjati, toda potem je težko razložiti, zakaj ljudje vedno znova rečejo, da nimajo nikogar, s katerim bi se zares pogovarjali. Nekaj se mora dogajati, kajti če bi se vsi ljudje pogovarjali in bi se tudi znali pogovarjati, bi bila potreba po sogovorcih, kot sem jo opisal, povsem odveč ali pa bi bilo govorjenje o njej nesramna potegavščina. Domnevati smem, da se ljudje, ki trdijo, da potrebujejo sogovorce, ne sprenevedajo in niso moralno pokvarjeni, zato je dobro pogledati, kaj se dogaja med njimi, kaj imajo danes med seboj, da zatrjujejo, kar sem zapisal. 
Svetovno znana založba Verso podeli vsako leto nagrado študentu ali študentki za izjemne dosežke na področju s skupnim imenom Cultural and Critical Studies. Letošnja nagrajenka je Elle Aspell-Sheppard, ki je na prepričljiv način dokazala, kako se sodobni ljudje spreminjajo v bitja, ki zares potrebujejo nove oblike pogovarjanja, saj vse bolj le še komunicirajo, kar je čisto nekaj drugega, zlasti pa ni nekaj, kar bi bilo v njihovem najboljšem interesu.
Elle Aspell-Sheppard dokaže, da se danes govorna dejanja (speech acts) pospešeno spreminjajo v komunikacijska dejanja. Kaj to pomeni?
Pomeni, da se zmanjšuje simbolna učinkovitost ljudi. Kaj je simbolna učinkovitost?
Simbolna učinkovitost pomeni, da človek s simbolnimi dejanji, na primer z govorjenjem, vpliva na druge ljudi, na samega sebe, na svet okoli sebe na način, ki je produktiven, pošten, moralen in etičen. Ne smemo namreč pozabiti, da je Hitler izjemno vplival na ljudi okoli sebe, vendar je vplival na način, ki si ga nikakor ne želimo in ne more biti v našem interesu, ker je uničevalen.
Zlom simbolne učinkovitosti samodejno vodi k vzpenjanju drugačnih oblik vedenja in delovanja ljudi, saj mobilizira afekte in intenzivnosti, kot poudarja Elle Aspell-Sheppard, kar pomeni, nekoliko poenostavljeno, da so ljudje vse bolj na adrenalinu, da potrebujejo vse močnejše dražljaje, kot bi bili na drogi, da hočejo nove in nove intenzivnosti brez pomena in smisla, zlasti pa pomeni, da tvorijo nove množice in se razporejajo po skupinah, ki se medsebojno sovražijo ali pa se vsaj ne prenašajo.
Zapisano dobro razumemo, če razmislimo, kako se danes naslavljajo na ljudi politiki. Nanje se ne naslavljajo kot na dobre sogovorce, temveč se naslavljajo nanje kot na televizijsko občinstvo, ki ga kajpak zanima, kar vidi, ne zanima pa ga, kaj kdo pove in kaj povedano pomeni, kakšen smisel ima.
Obstajajo pritiski, da ljudje vse bolj gledajo podobe, simbole in ikone, obstajajo zahteve po zmanjševanju števila besed, s katerimi naj bi ljudje nekaj povedali, obstaja potreba, da ljudje na čimkrajši način povedo bistvo, še raje pa svoje mnenje ali izrazijo občutke, kar seveda lahko naredi vsakdo.
Elle Aspell-Sheppard zato zapiše: manj ko ima sporočilo pomena, hitreje se giblje, kajti ustvarjanje pomena in smisla terja čas, medtem ko je kroženje čistih informacij brez pomena trenutno, oziroma ne terja nobenega časa.
Ko postanejo afekti pomembnejši od pomena besed, smo na resni poti v izključevanje in uničevanje.
Slika: Pogovarjanje (foto: Dušan Rutar)
