Dr. Dušan Rutar
Včeraj sem v novem prostoru, ki se imenuje Odprti prostori, v sklopu letošnjih predavanj iz čuječnosti navzočim predlagal v ogled film Darrena Aronofskega z naslovom Mati!. Predlagal sem ga, ker po eni strani na izjemen način razmišlja o vlogi žrtvujoče Matere, ki želi ustreči vsem okoli sebe, pozablja pa nase, po drugi strani pa o sedanjem času, v katerem se dogajajo nezaslišane in do konca bizarne stvari. Naj grem lepo po vrsti. Film se prične epsko: par se vseli v dvorec, ki je sicer hudo potreben popravila in obnove, toda prav to je tudi temeljna ideja samega začetka. Predana žena, igra jo Jeniffer Lawrence, se loti prenove in v njej očitno uživa. Njen mož, Javier Bardem, je pesnik, ki manj dela na obnovi dvorca in več na kultiviranju svojega talenta, kar pa je čisto v redu, saj oba delata tisto, za kar sta se odločila. Dvorec je na videz varen kraj, pravo zatočišče sredi narave, razkošen prostor, v katerem nastaja družina, saj žena kmalu sporoči možu, da je noseča. Popolna, idilična podoba sreče.
Potem se nenadoma zgodi nekaj povsem nepričakovanega in na meji verjetnega. Nekdo potrka na vrata.
Nočni gost, ki se pojavi pred vrati, kot bi padel z neba, se kratko malo vseli, kasneje pa se mu pridruži še njegova žena.
Mati je osupla in ne more dojeti, kaj se dogaja. Kako lahko povsem tuji ljudje preprosto prikorakajo v njen dom in se tam naselijo, kot da so doma?! Kaj se dogaja!
Zadeve pa se poslabšujejo in v dvorcu je vse več povsem neznanih ljudi, ki se obnašajo, kot da je prebivališče namenjeno razuzdanim in povsem norim dejavnostim, ki se jih lotevajo, ne da bi vsaj malo pomislili, da so v domu nekoga drugega. Vidimo, da dobesedno vsakdo dela, kar hoče.
Kar naj bi bilo prijetno zatočišče za mlado družino, kmalu postane razsuti, uničeni, razdejani prostor, v katerem se dogajajo tako nenavadne in čudne reči, da jih preprosto ni mogoče racionalno pojasniti.
Režiser Darren Aronofsky nam v tej mojstrovini zares prepričljivo ponudi podobo sodobnega neoliberalnega življenja v svetu brezmejnih zabav, norosti brez primere in neskončnih žurov po principu vsakdo naj dela, kar mu je pač všeč, obenem pa nas šokira z zadnjim kadrom, ko povsem pretresena Mati, ko izgubi komaj rojenega otroka, ki ji ga podivjana množica tujcev odvzame in raztrga, z zadnjimi močmi reče možu, ki ga ima zares rada in mu je predana, da mu je dala čisto vse in da nima ničesar več, kar bi mu še lahko ponudila.
Mož oziroma On, kot ga imenuje film, brezbrižno in cinično odvrne, da ni čisto res, kar pravi, rekoč, da ima še nekaj, kar ji lahko vzame. Potem izvleče iz njenega drobovja kristal in ga skrbno postavi na podstavek.
Kristal je kajpak simbol najdragocenejšega, kar je v človeku, tega, kar v svetu sebičnosti in egocentričnosti drugi lahko vzame, ne da bi trenil z očesom, in uniči človeka.
Takega filma zlepa ne vidite, kar je dobro. Zlasti pa je dobro, ker vam da misliti. On je namreč moški ego, kot se reče v žargonu, nesposoben ljubiti kogarkoli razen sebe, Mati pa je ženska, ki da drugemu čisto vse, kar je sploh mogoče dati.
Živimo v norem svetu: tamle zunaj se sprehajajo ljudje, ki hočejo od vas vse, kar lahko ponudite, in jih ne zanima, da se pri tem izčrpavate, da trpite in da morda celo ugašate. Po drugi plati pa vas neoliberalno življenje samo priganja, da dajete od sebe vse, kar je mogoče, da garate in kot nori tekate za svojimi sanjami, pri čemer nikogar ne zanima, da ste pod stresom, da trpite, ponoči ne morete zaspati in počasi tonete v depresijo, tolažeč se s hrano, z alkoholom, drogami in drugimi molekulami, za katere verjamete, da bodo nekako magično pomagale, karkoli že to pomeni.
Odprti prostori so v takem svetu zato toliko vrednejši in so nadvse dragoceni, kajti odprtost po definiciji pomeni medsebojno spoštovanje, ki je čisto nekaj drugega kakor medsebojno izkoriščanje.
