Sonja Mlakar
Kaj imajo skupnega nebarvani lasje ženske pri petdesetih in načela? Lahko imajo, morda pa tudi ne, eno skupno točko pa zagotovo: Odločitev. Prejšnji teden sem bila pri frizerju. Ločila sem se od zadnjih barvanih las. Ena slaba ura in to je to. Na leto in več podlage. Razmišljanje. Ne bi. Bi. Ne bi bila blond, ne bi bila rdeča, ne bi bila črna. Ne bi bila kot skunk zaradi narastka. Ne bi bila kemično obdelana. Pa tudi stara ne bi bila, spregledana, izključena …. Bi bila jaz jaz.
Branja forumov. (Bilo bi bolje, če jih ne bi.) Slovenskih, kjer je izlitega toliko gneva nad ženskami, ki se zapustijo, ker se ne barvajo, ker so drugačne in ki jih je najbolje kar spregledati, izključiti. Za svoj dušni mir. Sram naj jih bo, ker nič ne dajo nase. Ker izstopajo, ker opustijo sledenje pričakovanjem okolice in lepotne mašinerije, ki sicer več kot uspešno goji kult o večno mladi ali pa vsaj mladostni ženski. Sive (naravne!) ženske so grde, moški šarmantni. To večinoma pravijo ženske. Saj moški so tiho. In večinoma naravno šarmantno sivijo. Na tujih forumih je stanje popolnoma nasprotno. Seveda je tudi populacija številčnejša. In verjetno obstajajo tudi kritike. Teh nisem našla. Striček gugl pač ponudi svoj izbor na vpisane besede. Cel kup zgodb in izrazov podpore. Občudovanje manj pogumnih tistih bolj pogumnih. In tudi komentarjev v stilu jaz bi tudi, pa si ne upam, se ne vidim, možu ne bi bilo všeč … Do rekov v stilu: … in sivolase ženske bodo osvojile svet … Kot da so sivolase ženske že v osnovi boljše in bo zato enkrat v svetli prihodnosti vse boljše.
Iskanja najbolj primernega kako?. Obstaja cela vrsta praktičnih nasvetov, kako prebroditi krize zaradi prehoda, kako premagati lastne strahove o sprejemanju in/ali izključevanju samega sebe (najpomembneje), kako reagirati na sprejemanje/izključevanje s strani bližnje in širše okolice, deklariranih prijateljic (?!), kako reagirati in ne reagirati na nekontrolirane odzive, kot so zaprepadeni pogledi, nerodne opazke, molk, vprašanja, ki se začnejo na zakaj …
Kaj odgovoriti na zakaj, da s svojim odgovorom koga ne označiš in ne izključiš? Najbolj pošten odgovor je: Ker sem se tako odločila.
In odločila sem se tudi, da bom upoštevala svoja načela. Čim bolj, kot je mogoče. (OK. Mi manjka še veliko do popolnosti. Žal še kako drži rek, da je navada železna srajca. Jo je včasih težko sleči.) V opravičilih ne pišem razlogov. Ne zdi se mi potrebno, da nekdo drug oceni upravičenost mojega razloga. Jaz vem, zakaj Ne. In moj razlog je upravičen. Tudi, če potem ni opravičen. Izogibam se besedi moram. Hočem ali nočem. Bom ali ne bom. Odločitev je moja. Odgovornost za posledice tudi. Delim ideje. Verjamem v delitev idej. Ker se ideje, ko jih delimo, lahko množijo po neverjetni formuli. In rezultati so lahko osupljivi. (Drži, marsikatera tudi ugasne, kot ugasne iskra. Sploh, če pade na kaj mrzlega.) Ne sprejemam reka, da zastonjska ideja ni nič vredna. Idej se ne plača samo z denarjem. Ne pristajam na nepravično pogojevanje. Ki nalaga samo dolžnosti in ne daje pravic. Ki ščiti sebe in ne ponuja nobene zaščite v zameno. Proti temu dam svoj glas in trud. Denar ga ne poplača.
Napisala sem jih samo nekaj. Tiste, ki se mi danes kotalijo v mislih po glavi. To kotaljenje me je pravzaprav vznemirilo, spravilo v stanje, ki ga tako zanimivo opisuje zapis v neki knjigi, ki sem jo letos brala (in opravičujem se avtorju, ker ne navajam vira – naredila sem samo fotko).Gre pa malo okrajšano tako: Bes in obup sta moje osnovno stanje. Ampak bes in obup sta kot žarka v pospeševalniku delcev: ko se zaletita, ustvarita ogromno količino energije. In nadaljuje se tako, kot bi si le želela in se trudim: Nekaj nemogočega narediš tako, da to energijo ujameš in usmeriš. Higgsovega bozona sicer nisem odkrila, mogoče pa je svet zaradi mene vsaj malce boljši … Ne moreš popraviti vsega naenkrat. Ampak poglej, kako se položaj izboljšuje. To je bistvo.
