Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

četrtek, 07. december 2017

Od krutosti do skrbi in nege

Dr. Dušan Rutar
Na predstavitvi knjige Inkluzija otrok s posebnimi potrebami: za družbeno pravičnost, ki sem jo imel v Ljubljani petega decembra letos na enodnevnem strokovnem simpoziju CIRIUS-a, sem poudaril, da bo prihodnja družba barbarska ali pa visoko etična oziroma pravična. Če bo barbarska, v njej zagotovo ne bom živel, če bo visoko etična, se že sedaj veselim, da bom njen član, saj bo življenje v njej zavezano visokim idealom egalitarnosti, demokracije in pravičnosti. Tokrat bi prav zaradi tega rad na kratko premislil še dva izraza. Oba sta obtičala v mojem umu po branju. Prva knjiga, ki sem jo bral, ima naslov Duty Free Art (Hito Steyerl, 2017). In prvi izraz, ki me zaposluje, je tale: moralno razmišljanje v nastajanju.

Torej ne moremo reči, da se izraz nanaša na določena in v granit zapisana moralna pravila, saj se potem ne bi več spreminjal. Nanaša se lahko le sam nase, saj nastaja in se spreminja. Spreminja samega sebe. Ne spreminja se, ker se prilagaja okolju, temveč se spreminja, ker se prilagaja samemu sebi. Prilagaja se, ker ne more postati povsem identičen s seboj, prilagaja se, ker drugačen kot identičen s seboj niti ne more biti. Torej je obenem oboje: identičen s seboj in različen od sebe. Prav zato je produktiven.

Moralno razmišljanje se spreminja in razvija, ker ne more dobiti končne in dokončne oblike. Ne obstaja zadnja postaja moralnega razmišljanja, zato je tudi človek, ki moralno razmišlja, ves čas v teku, se ves čas spreminja in preobraža. Ne zaradi okolja ali nečesa v njem, ne zaradi priganjanja k delu in potrošništvu, temveč zaradi posebnega odnosa do drugih ljudi, prek katerih se lahko uresničuje.

Človek se namreč lahko uresničuje le prek drugih ljudi in zahvaljujoč njim. Uresničuje se tako, da sledi moralnemu razmišljanju v nastajanju, kar pomeni, da je odprt. Torej se naslavlja na druge ljudi in prek njih na moralno razmišljanje, da bi se pozneje naslavljal na druge ljudi na boljši in etičnejši način. Taka je logika odprtosti.

V tem trenutku je tako moralno razmišljanje pomembnejše kot kdajkoli, saj je občestvo na robu moralnega zloma, ne le nove ekonomske težave, milo rečeno, o kateri govorijo celo v OECD: globalna gospodarska rast bo v letu 2017 in 2018 hitra, potem pa bo zbledela in ostala daleč pod povprečjem iz obdobja pred veliko recesijo.

Drugi izraz, ki ga izpostavljam, je iz knjige Supercommunity (Julieta Aranda, Anton Vidokle, Brian Kuan Wood (ured.), 2017).

Supercommunity je superobčestvo. V njem živimo, ko razmišljamo in verjamemo v moralno razmišljanje v nastajanju oziroma v odprtost, kar pomeni, da jo uresničujemo in širimo. Potrebujem ga, da me ščiti pred golo močjo (naked power) neoliberalnega stroja, apokaliptičnimi ekološkimi katastrofami in ponavljajočimi se ekonomskimi krizami.

Še bolj pa ga potrebujem zaradi etičnih pričakovanj občestva, saj razumem, da brez občestva ne morem preživeti, obenem pa mi je jasno, da občestvo ne more preživeti brez mojega razmišljanja o moralnem razmišljanju in superobčestvu, brez moje odprtosti in brez mojega širjenja etičnega delovanja, ki omogoča egalitarnost, demokracijo in družbeno pravičnost.

Skrb za vse to preprečuje vsako obliko krutosti in vsako obliko izključevanja ljudi, živali in drugih bitij.