Dijana Kožar Tratnik
Desetega decembra praznujemo dan, ko je bila pred 69-imi leti v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Zelo pomemben dokument, ki bi nas, če bi si aktivno prizadevali za spoštovanje zapisanega, pripeljal k bolj povezanemu in pravičnemu svetu. Ob tem razmišljam, kaj sploh pomeni biti človek, povezan z drugimi ljudmi. Pomagam si s teorijo in preteklimi izkušnjami, da bi pokazala, kako pomembno je, da se stvari lotevamo na nov način in da iščemo tisto nekaj nad in najdemo tisto, kar nas kljub razlikam povezuje. 
Ustvarjalnost. Kreativnost. Tudi etika. Čuječnost, ljubeča prijaznost (loving kindness), soustvarjanje obče dobrega ter preseganje tekmovalnosti in gole produkcije. Še posebej na področju vzgoje in izobraževanja, kjer vplivamo na oblikovanje navad in vrednot mladih ljudi. Ne gre za osamljena dejanja, ampak proces, katerega del smo lahko vsi, če si le dovolimo na svet pogledati z drugimi očmi.
Začelo se je prek igre, ki ni bila zastavljena otročje, temveč zelo zanimivo in uporabno. Na začetku niso bili preveč zgovorni, vendar pa je kmalu prišlo do tega, da so vsi kaj povedali, tudi X in Y, ki sta navadno najbolj tihi in pasivni. V nekem trenutku so hkrati govorili celo trije in *** je elegantno speljala, da so vsi prišli do besede in da so se vsaj približno poslušali med seboj. Težko rečem, kaj je naredila, da je bilo tako, ampak kar nekako ji je uspelo.
Poslušati (se) in (se) tudi slišati. Pogovarjati se med seboj. Zagotavljati si izkušnje, kjer smo slišani, spoštovani, upoštevani in cenjeni natančno taki, kot smo. Ne drugih obravnavati kot kupce, potrošnike, podložnike, udeležence, uporabnike in jih usmerjati v smer, kamor bi po naše morali priti. To se še posebej rado zgodi v primerih otrok, bolnih in onemoglih, oseb, ki imajo posebne potrebe, in vseh tistih, za katere se predpostavlja, da potrebujejo posebno skrb, saj so tako ali drugače izključeni iz prevladujočega načina življenja, imajo zmanjšane ali formalno omejene možnosti soodločanja ter so kot taki pogosto dojeti kot nezreli in nesposobni razumeti. V teh primerih imamo še večjo odgovornost, da res dobro premislimo svoje početje.
Dobro bi se bilo odreči prepričanju, da vemo, kaj je za druge najbolj prav, in se osredotočiti na to, kaj bi bilo dobro za nas vse, če želimo kot vrsta sploh preživeti.
Kako lahko v svoja življenja, sicer ujeta v objektivne koordinate brutalnega kapitalističnega sveta, vnesemo več zavedanja, smisla in pravičnosti za vse? Ali lahko znotraj vsakdanjih praks in odnosov postanemo bolj ustvarjalni in jih preoblikujemo tako, da bodo upoštevane pravice ljudi, načela družbene pravičnosti in neškodljivost za okolje? Kako tukaj in sedaj namesto tekmovalnosti in hierarhične urejenosti uveljaviti sodelovanje in samoorganizacijo?
Kaj storiti, da se bomo v teh prazničnih dneh bolj približali sebi, svetu in se morda dotaknili tega, kar nas vse presega? Kaj narediti, da za nami ne bodo ostale samo smeti in rane, ki smo jih, sicer nevede in v dobri veri, povzročili drugim ali okolju, v katerem smo v določenem času živeli?
Obstajajo bližnjice? Nam mora to kdo naročiti? Kaj je tisto, kar nas motivira do te mere, da se začnemo ukvarjati z raziskovanjem in ustvarjanjem (tudi drugačnih) pomenov znotraj ustaljenih praks? In zakaj naj bi to sploh počeli?
Svet, v katerem živimo, ni varen in pravičen za vse in le skupaj lahko ustvarimo novega, boljšega.
Srečna sem, ko se lahko pogovarjam o teh vprašanjih in mi ni potrebno hiteti, da bi zadostila zahtevam sistema, ki me omejuje in sili, da postanem nekaj, kar nikoli ne bom. Obstaja veliko dejavnikov, ki odvračajo pozornost, nam jemljejo čas in zatirajo ustvarjalnost na vseh področjih. Kot civilizacija smo razvili dovršene sisteme, ki uravnavajo naša življenja in določajo, kako pravilno/zdravo/zadovoljno živeti. V sistemih, kjer so pravila in postopki natančno določeni, pač ni prostora za kreativnost in upoštevanje enkratnosti vsakega posameznika.
Navidezna brezizhodnost nam odvzema moč in nas na silo asimilira v brutalno realnost kapitalističnega sveta. Namesto, da bi iskali izhod, se zadovoljimo s tem, kar nam je ponujeno, in sprejmemo pravila igre. Ne vidimo, da tudi znotraj rigidnih sistemov obstaja alternativa. Obstaja pot, ki nam daje moč in nas lahko vodi bližje k sebi in svojemu notranjemu doživljanju, na način, ki nas povezuje s svetom in napolnjuje z občutki celostnosti in zadovoljenosti. Obstaja praksa vzpostavljanja odnosov z drugimi, tudi tistimi, ki nam na prvi pogled niso blizu. Kakšna je?
Ne vem. In najbrž ni samo ena.
Delavnica je izpadla zelo dobro, čeprav iz priprave to ni bilo razvidno. Do sedaj še nisem občutila tistega občutka povezanosti med nami, danes pa sem začutila prav to. Zazdelo se mi je, kot da se poznamo že zelo dolgo in mislim, da so tudi sami začutili te pozitivne vibracije, saj so pri dajanju povratnih informacij vsi pohvalili delavnico. *** se je kot vodja zelo izkazala.
Instalacija: Mushu's room v nastajanju (Dijana Kožar Tratnik in Luka Tratnik, 2017)
