Dr. Dušan Rutar
Včeraj sem bil gost otroškega parlamenta. Pogovarjali smo se o šoli za 21. stoletje. V Odprtih prostorih. Na tem kraju nadaljujem, kjer smo ostali. Pogovarjali bi se namreč še naprej, s sem moral zaradi dolžnosti drugje oditi. Obstaja umetnost sreče. Brez velikih modrosti, žargona, izumetničenosti. Je nekaj povsem preprostega. Je občutek obilja, preobilja, bogastva. Zaradi bližine drugih ljudi. Ki so seveda drugačni, saj to vsi vemo. Zaradi medsebojne naklonjenosti. Zaradi nje nihče nikogar ne izključuje. Ni nobene potrebe. Kot ni nobene potrebe, da bi kdo s kom tekmoval, da bi kdo koga premagal, da bi bil kdo zmagovalec. Ne gre namreč za premagovanje drugih. Gre za sobivanje z njimi. Za občutek pripadnosti, skupnosti in medsebojnega spoštovanja. Tako je bistvo življenja.
Hygge ni skrivnostna modrost s severa. Louisa Thomsen Brits piše v knjigi s preprostim naslovom Hygge takole: da bi dosegli hygge, ne potrebujete danskih receptov ali skrivnosti skandinavskega načina življenja. Najdete ga, ko se vprašate, kje se počutite najbolj domače, ob kom ste najbolj sproščeni.
Jaz sem dosegel hygge včeraj, ko so mi mladi ponudili zeleni čas in jabolka. Ko smo se pogovarjali. Ko sem čutil njihovo življenjsko radost in voljo do življenja. Ko sem kasneje sodelavki na hodniku povedal, da sem doživel hygge, in mi je rekla, da ji gre kar srh po roki. Ko sem čutil, da je vesela skupaj z menoj.
Hygge je tudi, ko sem prišel domov in sem domačim povedal, kaj sem doživel. In so bili veseli z menoj. Potem sva odšla z ženo v mesto in sva uživala v njegovi svetlobi. Spila sva čaj in si kupila darili. Jaz njej, ona meni. Čisto preprosto.
Umetnost sreče je tudi v tem, da za srečo ne hitiš. Če tečeš, jo namreč lahko prehitiš in greš mimo nje. Če tečeš za sanjami, jih morda nikoli ne uloviš, zamujaš pa, kar se dogaja tukaj in sedaj. Torej ni treba nikamor teči.
Včeraj smo v Odprtih prostorih sedeli in nihče se ni ničesar bal, kot se včasih bojijo učenci v šoli. Potem so me mladi vprašali, kako je videti šola za 21. stoletje. In sem jim odvrnil, da je najbolje, če si gremo eno ogledat. Na primer v Veliko Britanijo. In so bili za. Verjamem, da bomo tja trudi zares odšli. Čez eno leto ali dve. Bomo videli.
Hygge je tudi občutek, da prispevaš k ustvarjanju prijetnega vzdušja in da drugi delajo enako kot ti. Prispevajo, ne jemljejo, ne kradejo, ne odvzemajo, ampak dajejo. Metafora toplo srce pomeni, da ljudje s takim srcem ustvarjajo prijetno bližino. Ko si v bližini človeka s toplim srcem, čutiš, da želiš biti blizu njega tudi jutri in pojutrišnjem in sploh vedno znova.
Pogovarjanje s človekom s toplim srcem je kot ustvarjanje zavetja. Bolj ko se pogovarjaš z njim, več zavetja čutiš in prijetneje ti je, zato se želiš pogovarjati še in še.
Gaston Bachelard je nekoč zapisal, da je dom kakor nedrje. V njem prebiva otrok kot v zavetju. V njem mu je dobro. Zavarovan je in želi si, da bi bil zavarovan tudi kasneje, vse življenje.
Ljudje s toplim srcem so kakor zavetje. V njihovi bližini želiš biti vse življenje, saj so kakor dom. So nekaj dobrega in okoli sebe širijo dobro.
Dobro je namenjeno vsakomur. Tudi pticam pod nebom in ribam v rekah. Namenjeno je tujcem, ki prihajajo od daleč, namenjeno pa je tudi sosedu in človeku, ki stoji čisto blizu tebe.
