Dijana Kožar Tratnik
Tako bi se lahko glasil slogan za katero od političnih kampanj, ki bi se naslavljala na navadne ljudi in njihovo uporabo spletnih socialnih omrežij izkoristila za promocijo (propagando) svojih idej. Facebook po številu objav in delitev leta 2017 še vedno močno prednjači pred ostalimi. Največ lajkov (všečkov, likes) so deležne fotografije majhnih otrok. Sledijo jim videoposnetki mačk. V pogovorih navadnih ljudi velikokrat slišimo, kako so otroci pomembni in vedno na prvem mestu, od staršev lahko slišimo o ljubezni do njih, ki je neskončna in brezpogojna. O skrbi za njihovo najvišje dobro, ki je dobro za vse, o inkluziji ter povezovanju in skupnem delovanju za samostojno, neodvisno in čim bolj kvalitetno življenje pa v javnosti ne slišimo prav pogosto. Prav tako, razen v redkih, bolj osveščenih krogih, ne slišimo dosti o pravicah živali, še posebej o pravicah svinj, govedi in perutnine, ki je dnevno na meniju velikega števila ljudi. Ko je govor o psih in mačkah, naših hišnih ljubljenčkih, jih pogosto opisujemo kot dele družine. Zanimivo je, kako nesposobni smo analogijo prenesti na ostale sesalce, ki so našim hišnim ljubljenčkom generalno anatomsko zelo podobni vsaj v tem, da imajo, poleg ostalih telesnih delov, tudi razvito živčevje in čutila ter zaradi tega čutijo bolečino. In zanimivo je, da industrijsko predelano meso in velike količine sladkorja, ki znanstveno dokazano škodljivo vplivajo na možgane in vse telo, v 21. stoletju še vedno popolnoma nekritično in v velikih količinah strežemo (tudi v javnih institucijah) tem istim otrokom, za katere pravimo, da so naše bogastvo in jih imamo pregovorno vsi zelo radi in jim želimo vse najboljše. 
Zdi se, kot da obstajata samo dve strani: ZA in PROTI. Kot da bi biti osveščen na področju prehrane moralo pomeniti, da se priženemo do skrajnosti in takoj postanemo 100 % raw vegan, eating only local self picked organic food, sitting under the tree, dressed in a potato bag and meditating. Nedosegljivi cilj, ki namesto da bi nas spodbudil k refleksiji in razmisleku, kaj bi množično približevanje temu idealu pomenilo za okolje, za družbene in družinske odnose ter first and most important, za naša lastna telesa, vzbudi odpor in zavračanje.
Vrnimo se k spletnim socialnim omrežjem. Več kot dve tretjini deljenih člankov se ukvarjata z vsebinami, ki so pozitivno čustveno obarvane in vzbujajo prijetna čustva. To so vsebine, ki navdihujejo, navdušujejo, dvigujejo razpoloženje, vzbujajo empatijo in občutek povezanosti. Sliši se sanjsko. Zakaj potem še vedno živimo v tako nepravični družbi, kjer je na površju in takrat, ko je potrebno nastopati ali se kje predstavljati, vse lepo in prav, pod površjem in vsak dan pa dostikrat gnilo, kruto in barbarsko? Trditev, da meso potrebujemo in da tako pač je, me ne prepriča, saj sem se na lastne oči in ušesa ter z uporabo uma večkrat temeljito prepričala, da ne drži. To, da britanski parlament leta 2017 izglasuje, da živali ne čutijo bolečine in jih je zato še naprej dovoljeno vzgajati za ubijanje, me šokira. Zaupanje v vladne institucije in avtoritete, ki je že tako šibko in še v upadanju, pa zaradi takih očitnih nesmislov med ljudmi bledi še bolj.
Komu/čemu pa lahko potem sploh še zaupamo?
In zakaj ljudje delijo pozitivne vsebine? S tem, ko nekaj delimo, se predstavljamo navzven in kažemo, kakšni so naši interesi, katere vrednote gojimo, kdo smo. Raziskava Psychology of sharing, ki jo je opravil New York Times, je pokazala, da z deljenjem ustvarjamo, gradimo in bogatimo svoje socialne mreže ter krepimo osebne odnose z drugimi. Deljenje povzroča občutke samoizpolnitve in nenazadnje, z deljenjem izobražujemo ostale in se trudimo, da jih navdušimo nad tem, kar navdušuje nas. Iz zapisanega smemo sklepati, da je potrebno samo še malo počakati in svet bo lep, varen in prijazen kraj za vse, saj se ljudem, ki so že aktivni in vključeni (vsaj na spletnih socialnih omrežjih), zdi pomembno, da delimo pozitivne vrednote, se med seboj povezujemo, s tem pa posredno vplivamo tudi na kulturo in zavest vseh, ki razmišljajo drugače. Katere so te pozitivne, prijetne vsebine, ki jih delimo sami, in kaj je v ozadju?
Kaj se zgodi, če med ljudmi prevlada enostranska podoba idiličnega povezanega sveta? Je možno, da skupaj oblikujemo svet za vse? Kako lahko skupaj v miru živita mesar in aktivist za pravice živali, ne da bi drug drugemu vsiljevala svoj pogled na svet?
Vrnimo se še enkrat na začetek, k naslovu tega zapisa, in poskušajmo pogledati, kaj bi naslovne tri besede lahko pomenile v luči boja za družbeno pravičnost in družbo bodočnosti, v kateri je prostor za mirno sobivanje vseh živih bitij.
1. Prepoznaj: identifikacija praks, ki povzročajo največ objektivne škode velikemu številu ljudi, živali in okolju, tukaj in sedaj pa tudi tam in potem.
2. Deli: pogovarjanje o temah, ki zadevajo vse nas, lokalno in globalno, deljenje svojih misli ter iskanje alternativnih načinov za dosego sprememb na predhodno identificiranih področjih.
3. Vplivaj: zavedanje, da se svet ne bo spremenil sam od sebe in da je za usklajenost virtualne in materialne podobe sveta potrebno spoznanja, do katerih pridemo, tudi upoštevati.
S tem, ko delimo pozitivne, navdušujoče vsebine, ki vzbujajo prijetne občutke in upanje ter o njih razmišljamo, morda res oblikujemo lastno mikro realnost, kot to dokazujejo kvantni fiziki in nevroznanstveniki, a svet tam zunaj se spreminja le, če smo te iste misli in iz njih izhajajoče prakse zmožni tudi zastopati v materialnem vsakdanjem svetu. Z množično opustitvijo nekaterih navad lahko pospešimo proces preoblikovanja družbe. Meni se zdi smiselno iti v smer, ki ne izkorišča dela ali življenja nekaterih za dobrobit drugih. Priložnost je vsak dan, tukaj in sedaj ter vedno, ko obiščemo trgovino.
V končni fazi smo ljudje samo malo bolj razvite živali.
Fotografija: Ker se imamo radi in nam ni vseeno (foto: Dijana Kožar Tratnik)
