Dr. Dušan Rutar
V nekem drugem svetu so se ljudje dogovorili, da imajo dovolj različnosti in da se je želijo znebiti za vedno. Ugotovili so namreč, da razlike ljudi pogosto ne bogatijo, temveč samo komplicirajo zadeve in vsakdanje življenje. Ko se na primer skušajo različni ljudje nekaj dogovoriti, so spoznali, se v nedogled pogovarjajo, ker ima vsakdo drugačno mnenje, različna mnenja pa je včasih nemogoče spraviti na skupni imenovalec, kar pomeni, da je končni izkupiček takega pogovarjanja ničen, saj se ne dogovorijo ničesar in samo izgubljajo čas. Veliko hitreje gre, če nekdo reče že na začetku, kaj bodo storili, vsi drugi, različni ljudje, pa preprosto ubogajo in mu sledijo. Stvari so narejene, kot bi mignil, nobenega prepiranja ni, nobene hude krvi ni, nobenega izgubljanja časa, različni konji ne vlečejo v različne smeri. Ubogljivost, so ugotovili ljudje v tem drugem svetu, vodi k harmoniji in urejenemu življenju, v katerem vse poteka kot po maslu. Različni ljudje, saj različnost je čisto v redu, in jo spoštujemo in cenimo in imamo zelo radi, morajo imeti enega vodjo, ki o vsem odloča, potem je vse v redu. Vredno si je ogledati epizodo iz serije Območje somraka z naslovom Eye of the Beholder ali Lepota je v očeh opazovalca. Pokazal bom, zakaj. Najprej vidimo bolniško sobo, v njej posteljo, na njej mlado žensko s povsem povitim obrazom. Potem zaslišimo njen glas in izjavo: ne želim biti drugačna, želim biti kot vsi drugi. Vtis imamo, da je z žensko oziroma z njenim obrazom nekaj narobe, da ima najverjetneje iznakažen obraz in da si želi, da bi imela takega, kot ga imajo vsi drugi. Toda izjavljanje je vendarle nenavadno in nas šokira: če ljudje trdimo, da nas različnost bogati, zakaj potem ne bi želeli biti drugačni? Od kod nenadoma želja, da bi bili kot vsi drugi?
Samodejna intuicija nam ponuja odgovor na vprašanje: saj želimo biti drugačni, vendar čisto majčkeno, kot je pač drugačen vsak človek. A kje je meja med čisto malo in preveč?
V filmu spremljamo tudi razmišljanje, ki so mu izpostavljeni prebivalci tega drugega sveta: obstajati mora ena sama filozofija vladanja, en sam način, vse grde ljudi je treba odstraniti, slaviti moramo konformizem.
Mlada ženska nadaljuje: nočem živeti med svojimi, hočem živeti skupaj z normalnimi.
Vprašanja se kajpak vrstijo. Kdo odloča o normalnosti, kdo določa, kaj je normalno in kaj ni? Odloča o tem vodja? Na podlagi česa?
Ženski bo zdravnik odstranil povoje, kar pomeni, da bomo zdaj zdaj zagledali njen obraz. Preden zdravnik naredi to, reče: naredili smo vse, ostane le še čudež.
Ker ne vemo, kakšen je njen obraz, smemo sklepati: očitno je grd, popačen, deformiran, zdravniki so ga skušali popraviti in narediti lepega, ker ženska pač ne želi biti drugačna od drugih ljudi. Navijamo zanjo in upamo, da so zdravniki res naredili čudež, kajti v nasprotnem primeru bo ženska zaradi svoje drugačnosti trpela in bo izključena.
Preden zagledamo njen obraz, slišimo propagando: ena družba, en vodja, veličastna družba.
Potem slišimo še enkrat zdravnika: če nismo bili uspešni, še vedno lahko živite srečno in zadovoljno med svojimi, v komuni, kjer živijo drugi z disability.
Ko zdravnik končno sname povoj, zagledamo lep ženski obraz, pravilnih, nežnih oblik, potem pa pokaže kamera še obraze vseh drugih navzočih. Vsakdo ima na različen način deformiran obraz, brazgotinast, razjeden in iznakažen obraz, vendar veljajo za normalne, medtem ko ima ženska zaradi svoje lepote disability, in bo morala proč, v komuno, med sebi enake.
Lepota, sporoča film, je seveda v očeh opazovalca. Grdota tudi, dodajam, zato nekateri ljudje vsepovsod vidijo zgolj grdoto, različnost pa jim gre na živce in bi radi živeli po načelu en vodja, ena družba, vsi taki, kot sem jaz, ali pa kvečjemu čisto, čisto malo drugačni.
