Dr. Dušan Rutar
Trditev bi bila vredna klasične filozofske misli, če ne bi bila vulgarna reklama za avtomobilsko podjetje oziroma za znamko avtomobila. Prav zato ni vredna piškavega oreha in jo gre razumeti takole: prihodnost, ki bo več istega, pripada eliti. Vsi drugi bodo lahko zgolj stali zraven in opazovali dogajanja, oziroma se obnašali, kot da so pomemben sestavni del sveta. Tako je pač v kapitalizmu; vselej je bilo in vselej bo. Čisto drugače bo, če imamo pred duhovnimi očmi starogrško razumevanje časa, ki ni linearen, temveč je njegov značaj krožen, kar pomeni, da se svet vsake toliko sesuje, da bi se na novo zgradil. In ko se zgradi, je drugačen, zelo drugačen. Namesto o prihodnosti, ki pomeni več istega, saj to zagotavljajo obstoječa razmerja moči, ki so močno v prid elitam in podpirajo družbeno nepravičnost, zato govorimo o bodočnosti, ki nastane zaradi dogodka, kot ga razume Alain Badiou: ta vdre v realnost in preprosto zaustavi njen nadaljnji tok. Vsem zato pripada bodočnost, ne prihodnost. Bodočnosti se upravičeno v resnici veselimo, še posebej pa bi rad poudaril, da bodoča občestva zagotovo ne bodo hierarhično organizirana in ujeta v obnavljanje družbene nepravičnosti.
Sedanjost je izrazito hierarhična in zlasti pripadniki elite imajo radi take hierarhije, saj so v njihovo korist. V tem je ostanek primitivne logike gospostva, zaradi katere imajo ljudje občutek, da je potrjevanje njihove identitete in celo eksistence vselej odvisno od nekoga, ki je zgoraj, nad njimi. Takega odnosa do onih zgoraj se nauči že deca, ki potem v odraslosti pogosto zgolj obnavlja naučeno. Vselej je namreč mogoče najti koga, ki bo spodaj.
In tam spodaj je vselej mogoče vztrajati, saj vztrajanje prinaša nekatere koristi, na kar opozarja tudi znamenita besedna zveza renesančnega francoskega filozofa: prostovoljno hlapčevanje.
In morda je v luči takega podrejanja celo videti, da se bo kapitalizem postopoma razvijal tako, da bo postajal vse bolj harmoničen in uravnovešen, čeprav dobro vemo, da ravno tak ne more postati. Dokazi za to so vsaj trije: vedno nove krize; povečevanje neenakosti med elito in vsemi drugimi; podnebne spremembe in uničevanje planeta.
Morda pa je še pomembnejša krepitev oblastnih razmerij, v katera je danes vse bolj vgrajena celo humanistična misel, kakršna je v naslovu tega prispevka. Prihodnost je zato določena, celo fiksirana. Ali kot pravimo: več istega.
Kaj je potem sploh še mogoče narediti?
Odgovor lahko zasnujemo s pomočjo vzporednice, ki jo predstavlja psihoanaliza. V analitičnem procesu pacient odkrije, da lahko spreminja interpretacije ali razlage lastne preteklosti, kar pomeni, da spozna dvoje.
Prvič. Da se je motil glede lastne preteklosti, da so njegove razlage pristranske. Drugič. Da se glede tega ali onega sicer ni motil, vendar je kljub temu mogoče razviti drugačne, produktivnejše interpretacije preteklih dogodkov.
Take razlage spremenijo pacientovo razmišljanje o sedanjosti in vedenje, to pa je tudi cilj analitičnega procesa, pri čemer velja še enkrat ponoviti, da analiza ni zdravljenje.
Narediti je torej mogoče vsaj to, da skušamo na drugačen način razlagati svet okoli sebe in svojo vlogo v njem. Tudi s pomočjo dobrih filmov.
Filmi, ki jih bom gledal v naslednjih tednih, so: Dark River (Clio Barnard), Lady Bird (Greta Gerwig), The Shape of Water (Guillermo del Toro), You Were Never Really Here (Lynne Ramsay), Three Billboards Outside Ebbing, Missouri (Martin McDonagh).
