Dr. Dušan Rutar
Hygge je tudi izkušnja zavetja, kot rečeno. Vendar velja dodati: ni beg v skrivališče, temveč je ustvarjanje zavetja za odmor. Življenje je lahko tudi zahtevno, naporno in stresno, vendar pred njim ni treba bežati in se skrivati. Vzamemo si odmor in začutimo polnost življenja, kot bi stali na temeljih iz granita in se zavedali, da imamo dovolj energije za premagovanje naporov, ki jih terja življenje. In najpomembnejše pri vsem tem, da je pravo zavetje tisto, ki ga ponujajo ljudje drug drugemu. Zavetje zato ni jama, kamor se človek skrije in upa, da ga ne bodo našli, temveč je medsebojni odnos, ki zagotavlja odmor. Ko sem s takim človekom, ki mi zagotavlja odmor, čutim, da mi ni treba biti nič od tega, kar ljudje navadno mislijo, da je treba biti – ob takem človeku zgolj sem in čutim, da je to dobro. Trenutno berem knjigo indijske pisateljice Arundhati Roy z naslovom The Ministry of Utmost Happiness. To je intimno potovanje: pisanje in branje te knjige. Je razmišljanje o ljudeh in o tem, kar imajo med seboj. O ljudeh, ki jih je življenje zlomilo, a tudi rešilo. Z dejanji, napolnjenimi z upanjem in ljubeznijo. S posegi, ki pomenijo invencijo, iznajdbo novega, drugačnega. Zaradi njih človek spoznava, kaj vse je mogoče narediti. Da ni treba ves čas ponavljati istih gest, istih stavkov, istih dejanj, istih rutin. Da je drugačno in drugo mogoče, da je mogoče živeti skupaj tudi na drugačne načine, o katerih se nam niti ne sanja. Da je mogoče zdržati in da ni treba vedno znova zdrsniti nazaj v klišeje, stereotipne okvire, nevroze in depresivna stanja, ki ne vodijo nikamor. Da je mogoče pripovedovati drugačne zgodbe o življenju, da je mogoče razviti resnično zanimanje za drugega človeka, za detajle iz njegove eksistence, ki nas napolnjujejo in nas delajo srečne. Potrebujem drugega človeka. A ne katerega koli; tudi Hitler je bil drugi in drugačen človek. Potrebujem drugega človeka s toplim srcem, vendar ne potrebujem njegovega pokroviteljstva, patosa ali njegove pomoči. Potrebujem njegovo odprtost, da se zlijem z njo. Ne s človekom, temveč s samo odprtostjo.
Odprtost potrebujem zaradi izkušnje svobode. O njej je napisal francoski filozof Jean-Luc Nancy izvrstno knjigo.
Njegova filozofska razprava o svobodi je zares izjemna, saj temelji na odsotnosti vsakega temelja, zato tudi razume svobodo kot osvobajanje od temeljnih dejanj in vsake logike, ki določa samozadostnost ali podrejanje inherentnim zakonom.
Človekovo življenje dobi zato povsem nov značaj. Nič več ni empirija, vezana na pogoje možnosti, nič več se ne vzpenja nekam v transcendenco, temveč je čista esenca, čista svoboda. Bit sama je zato že svoboda, pravi filozof, to pa pomeni, da je človeško bitje dobesedno obsojeno nanjo, zato jo lahko misli kot idejo ali pravico, misli pa lahko tudi paradoksno povezavo med svobodo in nujnostjo, o kateri je tako dobro razmišljal Immanuel Kant in dejal, da je človekova dolžnost, da je svoboden.
Z drugimi ljudmi, kajpak, vselej le z njimi. Ali kot je zapisal danski pravljičar Hans Christian Andersen: samo živeti ni dovolj, je rekel metulj, potrebni so še sonce, svoboda in drobna cvetlica.
