Aleksandar Zarić
Prihaja konec leta 2017 in spet so tukaj, še malenkost prej kot lani, božični in novoletni prazniki, ko se lahko zamislimo nad svojo smrtnostjo in se vprašamo, kaj smo dosegli in kaj si želimo doseči v naslednjem letu, razmišljamo o tem, da obiščemo svoje bližnje in jih obdarimo. To je tudi obdobje pretiranih SMS-ov in voščilnic, smrekic, novoletnih lučk itd. Vsako leto bolj izgubljam tisti praznični občutek, ker se mi zdi, da so ljudje bolj in bolj zamegljeni, in ne vidijo prave slike in dogajanja v ozadju. V zvezi s tem me moti ogromno stvari, recimo pretirana prijaznost do ljudi, ki nimajo toliko, kot imamo mi; pomagamo brezdomcem, darujemo denar v dobrodelne namene, vendar samo približno dva meseca v celem letu, kolikor trajajo prazniki, ostalih deset mesecev pa se ne sprašujemo, kaj se dogaja s temi ljudmi. Moti me tudi pretirana uporaba sladkorja v tem prazničnem vzdušju; ne bom izgubljal besed, zakaj je to slabo, ker sladkor zelo slabo vpliva na možgane in deluje na iste receptorje kot kokain, a se nihče ne sprašuje, ali je prav, da ga v tolikšnih količinah dajemo otrokom. Med drugim me motijo tudi smeti, tone in tone embalaže, ki se vsako leto porabijo za zavijanje daril, za dekoracijo, na cestah, po trgovinah, moti me, da se ljudje na splošno ne sprašujejo, od kje prihajajo vse te kitajske igrače, ki jih kupujemo svojim in tujim otrokom. Nihče ne pomisli, da so enako stari otroci naredili te igrače za drobiž. Še posebej me vsako leto zmoti tako imenovani črni petek, dan, ko je vse še bolj poceni, tako poceni, da se ljudje tepejo in kdaj že skoraj pobijajo za stvari, ki jih v osnovi sploh ne potrebujejo, čakajo v vrstah in se prerekajo, prerivajo za materialne stvari in obleke. Za praznike pobijemo tudi ogromno število živali, pirotehnika je v Sloveniji prepovedana, se pa še kar dobi na trgu, zadeva je v osnovi zelo nevarna, saj vznemirja otroke in živali, ognjemeti pa tudi onesnažujejo okolje in zastrupljajo zrak. In še zadnja stvar: ko je Novo leto, se je treba prav po slovensko napiti, pa ne tako v mejah normale, treba se je popolnoma omamiti, tako da se na koncu ne spomniš, katero leto v osnovi praznuješ. 
Kaj lahko jaz naredim proti temu? Glede na to, da sem tudi jaz samo normalen smrtnik, želim vsaj osveščati ostale o tem, da ni vse tako rožnato, in jih spodbuditi, da se malo zamislijo sami nad sabo in se poskusijo vsaj za trenutek postaviti v kožo drugih. Zato sva se s sodelavko odločila, da narediva pike; ampak ne navadne črne pike, ki bi zgolj dekorirale prostor in se pridruževale ostalim okraskom, želela sva narediti prav posebne okraske: pike, ki bi osvetlile tudi, kaj se med prazniki dogaja v ozadju. Razdelila jih bova po naši ustanovi, po mestu in ostalih javnih prostorih, razmnožila, da opozoriva, kaj se dogaja, ko luči ugasnejo …
V osnovi so prazniki lepa stvar, potrebno pa bi se bilo tudi malo zamisliti nad seboj in vsaj z ljudmi, ki nam res pomenijo veliko, deliti ne samo materialnih stvari, ampak tudi prizadevanja za to, da skupaj gradimo lepši svet za vse – in to vsak dan, ne samo med prazniki. Bilo bi lepo, da bi najino sporočilo zdržalo vse leto. Upam, da se kakšna pika dotakne koga vsaj za sekundo. Upam, da projekt uspe in da na ta način osvestimo okolico in vrnemo tisti božični duh nazaj.
Želim vam lepe božične praznike in srečno novo leto. Naj bo leto 2018 vaše leto! Karkoli že to pomeni …
Foto: Aleksandar Zarić
