Dr. Dušan Rutar
Navadno je v javnosti v rabi skovanka približevanje mladih s posebnimi potrebami trgu dela. To pomeni, da tam nekje obstaja trg dela, mladi pa se mu približujejo, tako kot se lahko človek približuje gozdu ali morju ali reki. Zdi se logično, da se mladi približujejo temu trgu in da je slednji pač tam, kot so tam že dolgo tudi gore in skale in morja. Poleg tega iz rabe skovanke sledi, da se morajo mladi, ali pa manj mladi, nekako usposobiti za to, kar trg pričakuje. Ne moreš se mu namreč približevati kar tako, kot bi se tebi zdelo, saj s tem tvegaš, da se mu nikoli ne približaš. Približati se mu moraš na natanko določen način, sicer ga zgrešiš in zaideš. Rečeno v novoreku: imeti moraš ustrezne spretnosti in veščine in sposobnosti in zmožnosti. Kaj pa, če jih preprosto nimaš, jih ne moreš imeti ali jih celo ne želiš imeti? V medsebojnih odnosih ljudje včasih rečejo, da mora vsaka stran nekoliko popustiti, skleniti kak kompromis, da ni pravično, če se trudi samo ena stran, ne pa tudi druga. In imajo prav. Kako pa je v primeru trga dela? Zakaj ne govorijo o njegovem približevanju ljudem? Na primer ljudem s posebnimi potrebami. Zakaj ne obstaja skovanka približevanje trga dela navadnim ljudem? V kapitalističnem svetu, v katerem je trg dela očitno nekakšna svetinja, svojevrstno božanstvo, ki se mu je treba približevati, je na delu tripartitna miselnost.
Prvič. Potrebna je ekonomska učinkovitost. Ta pomeni, da morajo ljudje proizvesti čim več dobrin. Obstajajo tudi moralni temelji vedenja in delovanja ljudi, ki so taki, da slednji bolj ali manj molče sprejemajo potrebo po učinkovitosti, kar pomeni, da so pripravljeni delati in delati in garati čez vse meje. Pri tem imajo pomembno vlogo politični in drugi voditelji, ki zagovarjajo tako ekonomsko učinkovitost kot moralne temelje, zato ne pozabijo vedno znova poudariti pomena morale, etike, vrednot in vsega drugega. Drugič. Sprejemanje. Množice ljudi naj sprejemajo, pasivno ali aktivno, je vseeno, kar je zapisano pod točko ena. Od njih se pričakuje, da se strinjajo in da najdejo pri sebi razloge, zakaj je smiselna ekonomska učinkovitost, zakaj je smiselno sprejemati ponujene moralne temelje in zakaj je dobro slediti voditeljem. Tretjič. Neosebna darežljivost. Pripadniki elite ves čas v duhu filantropije dajejo del svojega neizmernega bogastva ljudem. Ni nujno, da so dobri po duši, saj zadošča neosebna filantropija, kar pomeni, da dajejo, ker se jim to preprosto splača. Izboljšuje njihovo javno podobo, za katero skrbijo mediji, zmanjšujejo davčno osnovo, dolgoročno pa nakopičijo še več dobičkov, ker jih imajo prejemniki njihovega denarja radi, to pa pomeni, da pospešeno kupujejo izdelke, ki jih sicer učinkovito proizvajajo.
Kje je v tej zgodbi prostor za približevanje ljudi s posebnimi potrebami trgu dela?
Prostor je nekje med neosebno filantropijo in potrebami samega kapitalizma, da se prikazuje ljudem s prijaznim obrazom.
Zaradi prijaznega obraza se sicer ne spremeni, saj je objektivno še vedno sistem družbenega življenja, ki temelji na sloganu kapital pred ljudmi, toda tudi zunanje prijazne podobe so pomembne in imajo funkcijo.
Funkcija prijaznosti je v kapitalizmu zelo pomembna, kajti brez nje bi ljudje utegnili množično misliti, da je kapitalizem to, kar zares je: učinkovit sistem proizvodnje dobrin, ki temelji na kopičenju dobičkov v rokah elit. Vsi drugi pa se morajo približevati temu, kar imajo pripadniki elite v rokah že ob rojstvu. In njihovo približevanje je pogosto zgolj neskončno dolgo, kar pomeni, da se nenehno približujejo, približajo pa nikoli.
