Dr. Dušan Rutar
Kapitalizem ni univerzalen, čeprav številni ljudje verjamejo in zatrjujejo, da je. Zatrjujejo zlasti pripadniki elit in srednjega družbenega razreda, ki jim gre dobro in uživajo v kapitalističnem življenju, zato globalnost kapitalizma zamenjujejo z univerzalnostjo. Normalno je, da se jim to prikazuje kot normalno, večno in po možnosti nespremenljivo, saj bi radi več istega, njihova želja pa je tudi zelo logična oziroma razumljiva. Kako pa je z ljudmi, ki ne uživajo v kapitalističnem življenju? Gledajo na kapitalizem in na življenje z drugačnimi očmi.
Potem vidijo in razumejo, da kapitalizem zlasti ni univerzalen. Res je, da je brezmejno produktiven in učinkovit, prav tako je res, da ustvari neskončno veliko dobrin in blaga, da se nenehno revolucionarno spreminja in razvija tehnologije, da jih komaj dohajamo, morda pa bodo že jutri pametnejše od nas, res je, da kopiči velikanske količine kapitala, toda obenem je res še nekaj drugega. Kapitalizem nenehno in brez odmora ustvarja tudi to, kar sledi.
Prvič. Segregira ljudi. Segregacija pomeni ločevanje, zapostavljanje določene rase, določenega družbenega sloja na vseh področjih javnega življenja, rasno razlikovanje. Pomeni torej, da kapitalizem ni vase zaprt globalni sistem, v katerem imajo vsi ljudje enake možnosti za življenje in razvoj. Zaradi tega nikakor ne more biti univerzalen.
Drugič. Postavlja ovire. Morda so v zadnjih letih najbolj očiten primer tega bodeče žice na mejah evropskih držav, tehnične ovire in zidovi na meji med ZDA in Mehiko, med Izraelom in Palestino ter drugje po svetu. Kapitalizem tudi na drugačne načine ovira ljudi, da ne morejo priti do kapitala, da ne morejo napredovati in da ne morejo uresničevati svojih potencialov.
Tretjič. Izključuje ljudi. Poleg ločevanja ljudi poteka v kapitalizmu tudi izključevanje, ki pomeni, da so nekateri ljudje v takem družbenem položaju, da so dobesedno nevidni in ne obstajajo. Zanje se kratko malo nihče ne zmeni.
V takem svetu je zlahka mogoče razumeti, zakaj se nekaj nikoli ne zgodi, zakaj ljudje vedno znova rečejo, da se ne more.
Najprej je seveda odvisno, koga povprašate. Če govorite z ljudmi iz tiste polovice, ki ima dostop do kapitala, je vnaprej jasno, kaj se ne more zgoditi: vse tisto, kar bi ogrozilo njihove privilegije. Ti ljudje nimajo interesa, da bi se zgodilo kaj zares novega, saj imajo le interes, da se dogaja več (različic) istega. Če povprašate drugo polovico, je zgodba precej drugačna: lahko bi se zgodilo kaj zares novega in drugačnega, le organizirani nismo in nemočni smo.
Naj navedem primer.
Ljudje v vsakdanjem življenju večkrat rečejo, da je neka ideja sicer dobra, vendar je ni mogoče uresničiti v realnosti. Potem pa spontano dodajo: z nekimi drugimi ljudmi in na nekem drugem kraju bi pa šlo.
In imajo absolutno prav. Kar je za ene ljudi povsem nemogoče, je za druge mogoče. V tem je univerzalnost, ne v kapitalizmu: če nam uspe povezati se in vztrajati pri kaki dobri ideji, je mogoče tudi to, kar se sprva zdi povsem nemogoče.
