Dr. Dušan Rutar
Obstoj skupnega jezika pomeni, da si ljudje delijo ideje, ki so njegov sestavni del. Ker si jih delijo, jih sama delitev povezuje. Torej ni vseeno, katere ideje si delijo. Nekatere ideje so namreč vitalne in polne življenjske moči, spet druge so turobne in depresivne, take, da človeka potlačijo in obremenjujejo. Najbrž ni potreben poseben kognitivni napor za ugotovitev, katere ideje si najbolj želijo deliti. Mirno lahko zapišem, da si ljudje želijo deliti ideje, ki povečujejo njihovo blagostanje. V njihovem najboljšem interesu ne more biti zmanjševanje blagostanja. Obstaja pa tudi možnost, da ljudje sprejemajo ideje drugih ljudi, ne da bi jih dobro premislili. Lahko sprejemajo celo ideje svojih nasprotnikov in sovražnikov, ne da bi se tega zavedali. Včasih se zgodi, da prevzemajo njihove perspektive, njihov pogled na svet, pa čeprav je uničevalen. Zgodovina je polna takih primerov, pa tudi posamezniki lahko ocenijo, kako je s tem pri njih. Ko prevzemajo ljudje perspektive drugih ljudi, se vedejo, kot da so njihove. Ko jih tako prevzemajo in ponavljajo, ustvarjajo vtis, da so sami prišli do njih, da so zrasle na njihovem zeljniku, čeprav niso.
Da bi bolje razumeli zapisano, vzemimo pod drobnogled idejo inkluzije oseb s posebnimi potrebami. Skoraj samoumevno naj bi namreč bilo, da je vsakdo za njihovo vključevanje v družbo, da je vključevanje nekaj dobrega. A kaj naj bi to v resnici pomenilo, kakšna je resnica družbenega življenja, v katerega naj bi se vključevali?
Družbeno življenje je danes skoraj v celoti določeno s povezavo lastnina – svoboda. Več lastnine tako pomeni več svobode, saj pomeni tudi več denarja in/ali več kapitala. Kdor želi biti zraven, mora imeti več lastnine, več denarja in/ali več kapitala, saj je to logično. Nisem pa še slišal, da bi inkluzija oseb s posebnimi potrebami pomenila več tega in z njo povezane svobode.
Občestveno življenje je prav tako določeno s hierarhijami. Ozka skupina pripadnikov elite upravlja s kapitalom, s tem pa posredno, včasih tudi neposredno, z življenjem večine ljudi. Podpirajo jo lakaji v podobi politikov, policije, vojske ali medijev. Prav tako še nisem slišal, da bi inkluzija oseb s posebnimi potrebami pomenila ukinitev hierarhij in orisanega upravljanja z ljudmi.
Ljudje lahko pomembno vplivajo na družbene hierarhije in nadvlado kapitala šele, ko so politično dobro organizirani, ko pridobivajo moč. Prevladuje pa vtis, da je inkluzija oseb s posebnimi potrebami zgolj filantropija, večno opolnomočenje ranljivih družbenih skupin in približevanje trgu dela ali iskanje novih poskusov, kako razsvetliti družbo, da jih bo končno sprejela.
Bistvo zapisanega predstavlja obrat, ki je lahko zelo koristen za kogarkoli. Včasih mora človek za lastno blagostanje narediti miselni obrat, s katerim zamenja problem, za katerega se zdi, da je samoumeven in da se je potemtakem nujno treba ukvarjati z njim, z novim, drugačnim in drugače artikuliranim problemom.
Dokler rešujemo probleme, ki so jih določili drugimi, mi pa jih zgolj prevzemamo in jih skušamo reševati, jih seveda tudi rešujemo tako, kot je predvideno, oziroma kot določajo drugi, kar lahko pomeni, da smo zgolj služabniki, ne pa samozavestni ljudje z lastnimi možgani, zmožni misliti in reševati probleme, s katerimi se soočamo iz dneva v dan.
