Dr. Dušan Rutar
Obstaja Pesem pesmi, ki se v slovenskem jeziku imenuje Visoka pesem. To je pesem o ljubezni in o tem, kaj vse zmore, kaj prenese. Je pesem za vsakogar, o vsakomur in za vse čase. Potem naredi režiser Terrence Malick izjemen film z naslovom Song to Song (2017). Ne vem, zakaj ne bi brali Visoke pesmi in obenem gledali tega filma. Pravzaprav je že sam film narejen, kot da bere pesem in jo komentira na filmski način. Gledalčeva korist je ob tem dvojna: spoznava, kakšen je dober film, kako je narejen, in prav zato uživa v njem; doživlja poezijo tega, kar imajo ljudje med seboj, in čuti, kako močno si želi prav tega. Ker je tudi sam človek, je že kmalu po začetku filma izpostavljen preprosti preizkušnji, ki terja od njega odpoved klišejem in stereotipom, ki jim morda tovori s seboj. Preizkušnja je na pogled preprosta, v resnici pa je zahtevna.Film je namreč narejen tako, da počasi spoznavamo nekaj novega, nekaj, na kar sicer nismo navajeni. Soočamo se z dobrimi vprašanji, z iskrenimi in bolečimi spoznanji, refleksijami in zagatami, dvomi in s skepso. Takih filmov je zelo malo, kar sicer ne preseneča. In Visoka pesem je ena sama. Hvala zanjo in hvala za take filme.
Na kaj mislim? Na drobno znanstveno revolucijo, o kateri sem sicer že govoril oziroma pisal. Na revolucijo, ki nas prepriča, da ljudje nismo bitja, ki se nam dogajajo čustva, nismo bitja, v katerih nekaj sproži to ali ono univerzalno čustvo, občutek ali idejo, temveč smo arhitekti čustev. Smo arhitekti zaznavanja sveta, prepoznavanja in razumevanja, pa tudi občutkov in čustev.
Na nov način moramo razumeti slavno Freudovo spoznanje, da jaz ni gospodar v lastni hiši. Res je, da gospodar ni jaz, in prav tako je res, da hiša sploh ni njegova, res pa je, da lahko drugače razumemo tako arhitekta kot hišo, ki sta povezane na načine, ki jih še ne poznamo v celoti.
Ljudje smo arhitekti lastnih izkušenj, zato ne moremo smiselno reči, da se nam kar dogajajo. Ustvarjamo izkušnje, ustvarjamo samo percepcijo ali zaznavanje sveta. Ljudje smo kot simbolna bitja zmožni uporabljati pojme, ideje in koncepte za oblikovanje zaznavanja sveta in njegovega razumevanja.
Film, o katerem govorim, zato ni le komentar k Visoki pesmi, temveč je tudi Knjiga modrosti, katere del postane. Slavi ljubezen, toda ne na patetičen način. Prav zaradi tega spremljamo najrazličnejše geste, dotike, poljube, objeme, pa tudi besede, pojme, ideje in komentarje. Pravzaprav nič ni tako, kot se zdi, da je. Vse teče in se prepleta, zato protagonisti niso zgolj ljudje v prostoru, temveč so delčki samega prostora, ki se spreminja skupaj z njimi – ali pa oni z njim.
Režiser skrbi za kadre in jih pazljivo oblikuje, saj se zaveda, kako težko je spraviti gibanje prostor-časa v okvire. Natanko zaradi takega zavedanja se film na komaj opazen način pogovarja z drugimi filmi, ki so morda že pozabljeni, ker je taka njihova usoda v brezbrižnem svetu, pa je obenem vendarle v naše dobro, če se jih spomnimo: L'eclisse (Michelangelo Antonioni, 1961); L'avventura (Michelangelo Antonioni, 1960), Zabriskie Point (Michelangelo Antonioni, 1970).
