Dr. Dušan Rutar
Gary Oldman je v filmu Darkest Hour (Joe Wright, 2017) tako dober Winston Churchill, da bi bil nad njim navdušen sam britanski premier, če bi seveda še živel; če ne dobi oskarja za to vlogo, so merila za njegovo pridobitev povsem popačena, in jih bo treba napisati na novo. Pa vendar bi rad v tem zapisu poudaril nekaj drugega. Film je namreč izsek iz življenja, dolg nekaj dni; vse skupaj se dogaja maja 1940. V tem kratkem času, ko nekateri politiki po že skoraj povsem okupirani Evropi resno razmišljajo o pogajanjih s Hitlerjem, ki je kot diktator že pognal v tek svoj morilski vojaški stroj, se Winston Churchill prelevi v ljudskega voditelja, kakršnih je bilo v zgodovini malo. Suvereno zavrne vse, ki se želijo pogajati s Hitlerjem, obljubi ljudstvu trpljenje, bolečino, kri in solze, se prikloni vojakom, ki bodo bojevali bitke s sovragom, ter se zapiše v zgodovino. Morda je ključni stavek, ki najbolje povzame zapisano, tisti s konca filma, ko Churchill zaključi govor v parlamentu. Kaj se je pravkar zgodilo? Mobiliziral je angleški jezik in ga poslal v boj, je bil odgovor. Resnično, ta film je o besedah, ne o podobah, je o moči besed, o besedah, ki so dejanja, akcija, o besedah, ki mobilizirajo duha, ga dvignejo, motivirajo in oborožijo. Film je poklon besedi in njeni moči. Film Najtemnejša ura ima zelo primeren naslov. Prav v najbolj temnih časih, ko je na pohodu smrt, se obrne en sam človek k navadnim ljudem, jih povpraša za mnenje, popelje v vojno, potem pa odide Nobelovi nagradi za književnost naproti. Churchill zato ni bil le politik, saj je bil Politik. Prejemnik prestižne nagrade za književnost je dobro vedel, kaj pomeni reči, da je človek predvsem simbolno bitje.
Pomeni, da je inteligentno bitje, da razume svet okoli sebe, da ga zna misliti, da zna razlikovati med tem, kar je dobro, in tem, kar ni, da se zna odločati za prvo in da zna zavračati slednje.
V filmu zato spremljamo besede in inteligenco na delu. Uživamo v besedah, v katerih uživa ne le britanski prvi minister, ko narekuje svoje govore, v njih uživa tudi njegova tajnica, ki ima ta privilegij, da je lahko vselej ob njem, naš privilegij pa je, da je Joe Wright zrežiral film, ki upravičeno računa na šest oskarjev.
In tajnica se tam zelo dobro znajde. Navija za Winstona, saj zna njegove govore, ki jih je natipkala, na pamet, ve pa tudi, kako zelo dragoceni so.
Prav je zato, da jih zna na pamet, saj so vredni tega.
Lekcija o pomenu in moči besed pa ni le filmska, saj bi morala biti, zlasti v teh časih, tudi politična. Politikov, kakršen je bil Churchill, morda danes sploh ni več, toda to še ne pomeni, da se ne bo našel kdo, ki se bo vnovič zavedal, kako zelo pomembno je, kaj reče ljudem, kajti beseda lahko motivira in navdihuje, lahko pa je tudi prazna kot sod in nevredna, da jo je človek sploh izustil.
Lahko povezuje, lahko pa tudi izključuje.
