Dr. Dušan Rutar
Vsi smo za vključevanje invalidov v družbeno življenje. Da bi polno živeli. In bili aktivni državljani. Samozavestni in polni samospoštovanja. Da bi bili zadovoljni in morda celo srečni. Želimo jim vse dobro. Smo na njihovi strani, ker vemo, da je njihovo življenje težko. Smo solidarni. In empatični. In dobri po srcu. Nikomur ne želimo ničesar hudega. Nismo zlobni. Daleč od tega. Potem nanese, da potrebuje mladenič, ki uporablja invalidski voziček, nekaj prakse. Ker študira. Praksa je obvezna. Torej jo mora opraviti. Pri delodajalcu, v realnem delavnem okolju. Tako je tudi prav. In mladenič se odpravi k različnim delodajalcem. S prošnjo. Ne zahteva, ne grozi, temveč prosi. Vljudno. Kot se spodobi.
Nazaj dobi tri odgovore. Od treh različnih delodajalcev, kot se imenujejo. Ki si jih je dobro zapomniti. Odgovore in delodajalce namreč. Ljudje namreč radi govorijo. Vedo, ker so se naučili, kaj morajo povedati, da imajo mir v hiši. Da jih nihče ne vznemirja.
Prvi odgovor. Mladeniča bi rade volje sprejeli, da bi opravil tistih nekaj ur prakse, vendar nimamo dovolj prostora. Verjamem, da morda celo verjamejo, da je to res, vendar obenem vem, da vedo, da ne drži niti slučajno. Odgovor namreč ni dober, ker naša inteligenca ni na ravni ličinke. Če hočeš dobro blefirati, moraš biti prepričljivejši. En človek namreč potrebuje tako malo prostora, da ga je vedno mogoče najti, če hočeš. Poleg tega lahko danes delaš tudi v kibernetičnem prostoru. In si fizično na primer doma, kjer imaš dovolj prostora. Pomembno je le, da te sprejmejo. Da ti pokažejo, da so pripravljeni nekaj storiti. Da pokažejo vsaj dobro voljo.
Drugič. Mladeniča bi rade volje sprejeli, da bi opravil tistih nekaj ur prakse, vendar ne vemo, kako bi ga sodelavci sprejeli. Morda je pa kužen. Ali pa gobav. Mogoče se nalezeš česa od njega, in imaš potem vse življenje probleme. Ali pa bi se sodelavci vznemirili in bi bili potem pod stresom. Kaj pa veš! Ljudje imajo radi mir v hiši. Naj bo torej tako tudi vnaprej. Mir v hiši je namreč zelo pomemben.
Tretjič. Mladeniča bi rade volje sprejeli, da bi opravil tistih nekaj ur prakse, vendar ne vemo, kako ga integrirati v naše okolje. No, to je najmanjši problem, ker obstajajo ljudje, ki to vemo, kar pomeni, da lahko koga poučimo. Obstaja celo koncept učeče se skupnosti, ki postaja vse popularnejši, pomeni pa, da se različne skupnosti, kamor spadajo tudi ustanove, učijo. Ponujam predavanja in delavnice na temo učeče se skupnosti. Toda iskreno rečeno: ne verjamem, da jih hočejo.
Medtem se napredne skupnosti po svetu učijo, kako biti boljše, zlasti pa se učijo, kako biti bolj egalitarne, demokratične, solidarne in kako zagotavljati vsem članom pogoje za kakovostno življenje.
Na podlagi orisanih in drugih izkušenj, ki sem si jih nabral v teh letih, lahko mirno zapišem: Slovenija še dolgo ne bo sposobna in pripravljena na vključevanje članov ranljivih družbenih skupin, bo pa v zraku in na medijih veliko lepih besed, žargona in novoreka, ker ljudje vedo, kaj je treba v določenem trenutku reči, da imaš ljubi mir v hiši.
Zaradi ljubega miru v hiši še nobeno občestvo ni postalo bolj demokratično, pravičnejše in bolj solidarno. Čisto mogoče pa tudi je, da nekateri ljudje niti ne želijo, da bi se to zgodilo. Nikjer namreč ne piše, da čisto vsi ljudje želijo svet, v katerem bi bilo dobro za vse.
