Dr. Dušan Rutar
Je tudi zgodba samega duha; je njegova pripoved, čeprav ne izreče ene same besede, in je pripoved o njem oziroma o njegovem odnosu do nje. Film ima namreč naslov A Ghost Story (David Lowery, 2017). V njem nastopata C (Casey Affleck) in M (Rooney Mara). On umre, vendar se vrne kot duh. Ona žaluje, zato je to zgodba o žalovanju, izgubi, odhodu, pa tudi zgodba o ljubezni, hrepenenju, želji po bližnjem človeku, želji po bližini. Ta je tako velika, da čutimo bolečino nevidnega in nemočnega duha, kot bi bila naša. Redko se nam zgodi kaj takega, saj se ne zavedamo dovolj, kako močno drugi hrepenijo po nas, ker čutimo predvsem, kako sami hrepenimo po njih in njihovi bližini.Film je obenem filozofsko razmišljanje o eksistenci, o njeni naravi, o njenem smislu. Ni prazno govoričenje, saj nam gledanje naloži dobra vprašanja, pretehtane misli in dolge statične kadre, zaradi katerih čutimo vso težo, ki jo prinese človeku izguba drugega človeka, praznina, ki nastane po odhodu. Richard Lawson je za Vanity Fair zapisal, da je ta film meditativna pesem o gigantskih razsežnostih časa. Z njim se povsem strinjam. In dodajam: je tudi pripoved o človekovi izgubljenosti v praznini, ki je ne more nadomestiti nihče, še zlasti pa je ne zapolni denar.
Samo srce filma je pesem, je glasba, ki nas v hipu ponese onkraj vsakdanjih puhlic in klišejev o smislu kratkega življenja, ki nam ga je dano uživati na tem planetu. Samo o kratkih treh minutah, ko M posluša skladbo, v kateri se na poseben način dopolnjujeta bližina živega in mrtvega C, ki stoji poleg nje kot duh, bi lahko napisal dolgo besedilo, da bi natančno zajel občutke, ki nas pri tem preplavljajo.
V risanem filmu Coco smo se lahko prepričali, da ne čakajo samo živi ljudje snidenja z bližnjimi, ki so že odšli, temveč tudi slednji hrepenijo po srečevanjih z živimi. V filmu A Ghost Story vidimo natanko isto. In čutimo, kaj pomeni, ko duh umrlega čaka v hiši nanjo, ki je še živa in hrepeni po njegovi bližini. Oba sta v isti hiši, vendar se ne moreta srečevati.
Končno se ona začne srečevati z drugim moškim in ponovno čutimo bolečino duha, ki oba nemo opazuje.
Paradoks je, da nas film popelje v svet, v katerem kljub nemožnosti, da bi se ljubimca še srečala, doživimo njuno nenavadno bližino, ki nas pomirja in nam sporoča, da hrepenenje po drugem človeku že pomeni njegovo bližino, pa čeprav je daleč ali pa je zgolj duh nekoč živega človeka.
Človek, po katerem hrepenimo, ni izključen, saj je v neposredni bližini prav zato, ker hrepenimo po njem. Še veliko raje pa bi videli, da bi bil v naši bližini tudi empirično, ne le kot duh.
