Dr. Dušan Rutar
Serija z naslovom The Handmaid's Tale (Bruce Miller, 2017) je morda tako inteligentna, izjemno dobra in prepričljiva, ker ne olepšuje ničesar. Obenem je tudi tesnobna in strašljiva, saj pripoveduje in razmišlja o prihodnosti, ki se lahko zgodi po tistem znanem principu, da za širjenje zla zadošča že to, da dobri ljudje ne storijo ničesar. Zlo prav zato nikoli ne bo povsem izginilo s tega sveta, saj bo vselej dovolj ljudi, ki ne bodo storili ničesar, živeli pa bodo tudi ljudje, ki bodo zainteresirano povzročali zlo, od katerega imajo lahko tudi koristi. V tem smislu zadošča za zlo že konformizem, življenje po načelu tako kot vsi drugi.
V taki prihodnosti so izkoriščane zlasti ženske, ki še lahko rojevajo otroke. Svet je namreč prizadelo strašno prekletstvo, zato ženske ne rojevajo več. Število prebivalcev se kajpak strmoglavo spušča, zato so ženske, ki lahko rojevajo, prisiljene, da postanejo konkubine in da rojevajo otroke za elito. To pa je šele uvodno odkritje o prihodnji totalitarni družbi, v kateri ne bi hotel živeti noben človek pri zdravi pameti.
Elitne družine si lahko privoščijo konkubine, ki so obenem tudi služkinje brez slehernih pravic. Telesno nasilje nad njimi je zato vsakdanja stvar, čustveno in duhovno izkoriščanje prav tako. Vse skupaj poteka v imenu Boga, zato morajo nenehno izrekati stavke, ki naj bi ga slavili. Vse je pod absolutnim nadzorom, kar ponazarja tudi dejstvo, da hodijo konkubine vselej v parih, ker tako nadzorujejo tudi druga drugo.
Videti je, da v taki družbi nihče ne more narediti ničesar, ne da bi bil kaznovan, če za malenkost prekrši kako pravilo ali se samo vede na način, ki ni dovoljen. Dovoljeno pa je le tisto vedenje in delovanje, ki je neposredno v korist elit. Vse drugo je kratko malo prepovedano.
Gledanje serije je zato zahtevno in boleče, saj je trpljenje žensk brezmejno. To ni življenje v odprti družbi, temveč je življenje v popolnoma vase pogreznjeni in zaprti družbi, v kateri veliki ideali iz preteklosti, vrednote, kot so resnicoljubnost, neodvisno in kritično razmišljanje, pogum in odprtost, dobesedno ne štejejo prav nič.
V filmu Scent of a Woman (Martin Brest, 1992) polkovnik Frank Slade (Al Pacino) v ključnem trenutku reče tole: ko se začne sranje, nekateri pobegnejo, drugi pa ostanejo; nekateri se skrijejo v žep svojega bogatega očeta, drugi ostanejo sami in vztrajajo. Tak je ideal, za katerega so ljudje od nekdaj pripravljeni zastaviti vse in plačati ceno, ki jo je pač treba plačati.
Duše nekaterih ljudi so zato nedotaknjene in čiste. Nekateri ljudje preprosto niso na prodaj, ni jih mogoče podkupiti, njihove duše ni mogoče zamenjati za noben denar, njihova dejanja nimajo cene, ker bi morala biti količina denarja, s katero bi jih kupili, neskončna, toliko denarja pa preprosto ni.
In ničesar slabšega ni na tem svetu, doda polkovnik Slade, kot je amputirani duh. To je najslabše, kar se lahko pripeti človeškemu bitju, saj z izgubo duše izgubi tudi sebe. Najslabše je, če pristane na amputacijo, če se pusti podkupiti, če zamenja velike ideale za majhen denar, drobno korist ali trenutek negotove slave.
Ne obstaja proteza za amputirano dušo, ne obstaja nadomestek. Izgubljene duše namreč ni mogoče nadomestiti z ničimer.
In živijo ljudje, ki niso naprodaj, kot rečeno, živijo ljudje, ki ne bodo nikoli prodali nikogar, da bi sebi zagotovili prednost. To so celoviti ljudje, pogumni ljudje, ljudje, ki upravičeno postanejo voditelji.
Podrepniki in konformisti lahko vodijo ljudi le v pogubo.
Slika: Che vuoi? (foto: Dušan Rutar)