Seveda to niso vsi potrošniški izdelki, ki jih je mogoče kupiti na svetu, vsekakor pa nam ti podatki veliko povedo o potrošniški družbi, v kateri živimo. Da je mogoče kupiti skorajda 32 milijonov različnih knjig, človek nekako razume, saj se število objavljenih knjig z leti ves čas povečuje, a zakaj pri zdravi pameti potrebujemo skoraj 61 milijonov različnih izdelkov za dom in kuhinjo (v to kategorijo spadajo na primer stenske ure, okvirji za slike, svečke, namizne luči, košare za darila, dekorativni vzglavniki, okraski za otroško sobo, vaze, tapiserije, več kot 7 milijonov različnih pripomočkov za kuhanje in serviranje hrane ter še in še drugih stvari).
Smo zaradi vse te neizmerne izbire srečnejši in svobodnejši? Ne, ravno nasprotno. Pretirana izbira nas paralizira ali celo pahne v depresijo. O tem govori ameriški psiholog dr. Barry Schwartz v svoji knjigi The Paradox of Choice (Paradoks izbire, zakaj več pomeni manj, 2004) in v istoimenskem TED predavanju. Res velja prebrati to knjigo in si ogledati predavanje.
Barry Schwartz pod vprašaj postavi uradno dogmo Zahodnih industrializiranih družb, ki gre takole: če smo zainteresirani za povečanje blaginje svojih državljanov, je treba povečati individualno svobodo. Pot do večje svobode pa je večja izbira. Več ko ima človek izbire, bolj je svoboden, in več ko ima svobode, večja je njegova blaginja.
Možnost, da se človek odloča, izhaja iz njegove svobodne volje, tega edinstvenega daru, ki mu omogoča učenje in razvoj svojih potencialov. Vendar govorimo o nečem drugem: odločanje med neskončno izbiro potrošniških izdelkov in storitev nima nikakršne zveze s človekovo svobodo in blaginjo; prej je to obraten proces, ki človeka oropa svobodne volje in ga dobesedno paralizira. Govorimo o komercializaciji človekove svobodne volje, ki ga naredi nesrečnega, depresivnega in paraliziranega.
Danes smo priča pravi eksploziji izbire, pravi dr. Schwartz, in to v psihološkem smislu na nas deluje uničujoče ter nas dolgoročno lahko vodi v depresijo. Prevelika izbira sproža prevelika pričakovanja, čemur sledi razočaranje in občutek krivde zaradi napak, ki jih pri odločanju neizogibno naredimo – saj vendar vedno obstaja še boljša izbira. Kaj pa, če je za vogalom še boljši partner, če obstajajo še boljše počitnice, še boljši mobilni telefon in paket storitev, še boljši avto, zdravnik, frizer, tečaj tujega jezika, boljša sedežna garnitura, TV sprejemnik, božično darilo itd. Že majhne otroke navajamo na nemogočo izbiro in marsikateri doživi pravi živčni zlom pred prepolnimi policami skorajda enakih igrač, čokoladic, bonbonov...
Danes se moramo odločati tudi o svojem zdravju (če nismo zadovoljni z uradno medicino, lahko izbiramo med številnimi zdravilci, instant internetnimi recepti itd.), o najboljši vrsti prehrane (mediteranska, številne različice vegetarijanske, veganske, paleolitske, itd.), o izobrazbi, zavarovanju, potovanjih, celo najboljših partnerjih. Izbira, izbira, izbira. Na nek način lahko razumemo mlade starše, ki zavračajo cepljenje svojih otrok, saj imajo na voljo strahovito ponudbo: zdravniki pravijo, da je cepljenje dobra stvar, a stotine spletnih strokovnjakov jim slika najbolj črne scenarije o posledicah cepljenja. Kako se torej prav odločiti? Nič drugače ni v politiki. Ko gre za izbiro političnega izdelka, se vse bolj odločamo na podlagi zunanje podobe in nastopa, vse manj pa na podlagi političnih programov in izkušenj. Danes imajo politiki zato najete marketinške svetovalce, ki oblikujejo njihovo podobo, ne pa njihove vsebine. Politiki so postali izdelki na trgovskih policah.
Redistribucija bogastva in zmernost
Ali sploh pomislimo, kakšna izbiro pa ima več sto milijonov najrevnejših ljudi na svetu? Njihova izbira je: jesti ali ne jesti. A to sploh ni izbira. Vse izbire smo jim dobesedno ukradli, saj si veš čas prisvajamo njihova bogastva, bodisi neposredno bodisi preko zapletenih finančnih mehanizmov (dolgov, davčnih oaz, finančnih špekulacij itd.). Potem pa sami zbolevamo, ker ne vemo, kako izbrati najboljše med več sto milijoni potrošniških izdelkov in storitev.
Če bi vsaj nekaj tistega, kar nam je omogočeno v naših potrošniško bogatih družbah, prenesli k ljudem, ki imajo premalo možnosti, ne bi le izboljšali njihovih življenj, ampak tudi svoja, pravi dr. Schwartz. Pravičnejša porazdelitev globalnega bogastva bi bila najboljše zdravilo za naše depresivne industrializirane družbe, hkrati pa bi rešili milijone ljudi strašnega trpljenja, ker nimajo možnosti niti za najosnovnejše dobrine – hrano, vodo, primerna bivališča, zdravstveno varstvo in izobraževanje.
Na podlagi povedanega lahko naredimo nekaj preprostih sklepov:
– nehajmo sebe in svoje otroke mučiti z neskončnim izbiranjem med milijoni izdelkov in storitev;
– premislimo, kaj zares potrebujemo, in ugotovimo, ali je nakup res edina opcija, da do tega pridemo;
– ko se odločimo za izdelek ali storitev, bodimo z njim zadovoljni, pa če je še toliko še boljših izbir (razen če je morda pokvarjen);
– zaupajmo strokovnjakom, ki vedo, kaj je najboljši način zdravljenja, prehranjevanja, izobraževanja itd. (čeprav se tudi oni, kot vsi ljudje, kdaj narobe odločijo);
– svojo energijo raje usmerimo v spreminjanje sveta, v katerem bodo vsi ljudje imeli dovolj možnosti za blaginjo in dostojno življenje.
Krajše povedano: s pravičnejšo delitvijo globalnih dobrin in zmernostjo bomo vsi živeli v blaginji in postali srečnejši – kot posamezniki in kot celotna družba.
Slika: The Real Problem Millennials Face: We Have Too Many Choices
