Sramota

Dr. Dušan Rutar 

Prejšnjo soboto je potekala v Ljubljani na poti od Tromostovja do Rotovža predstavitev albanske kulture. Bil sem tam, zato lahko povem iz prve roke, kako je potekala in kaj smo lahko videli, okušali, slišali. Poznam pa tudi nekaj ljudi, ki so prišli v Slovenije iz te kulture in jo kajpak dobro poznajo. 

Predstavitev je bila skladna z logiko današnjega življenja: različno, na hitro in nekaj malega. Predstavljeno je bilo vse tisto, kar nikogar ne more zbosti, zmotiti ali vznemiriti. Vse je bilo izbrano, lepo očiščeno in spolirano.

Tam nikakor ne bi mogli izvedeti ničesar o položaju žensk v albanski kulturi, ki je vse prej kot zavidanja vreden. In še zlasti ne bi mogli izvedeti ničesar o položaju hendikepiranih žensk.

Njihov hendikep je že dejstvo, da so ženskega spola, kar pomeni, da so podrejene moškim predstavnikom vrste, ki jih morajo ubogati. Podrejenost se med drugim kaže tudi tako, da mladim dekletom izbirajo njihove bodoče ženine starši. Izberejo si jih lahko tudi sama, toda s tem tvegajo zavrnitev s strani družine.

Še slabše je, če ima dekle kako drugo obliko hendikepa, če ima na primer cerebralno paralizo ali kako drugo diagnozo. Skoraj nemogoče si je predstavljati, kako poteka izbiranje ženina v tem primeru.

Kako starši sporočijo družini morebitnega ženina, da je njihova hči invalid, da ima cerebralno paralizo in da na primer ne zadržuje urina? In kako take informacije sprejme ženin? Ali vse to sploh povedo ali raje zamolčijo?

Sramota, ključna beseda pri tem je sramota. Dekle mora biti namreč v redu, kot pravijo. Ne sme biti invalid, ne sme imeti hendikepa. Če ga kljub temu ima, je to že sramota, ki se je ne more znebiti. In sramote ne sme še povečevati. Delati se mora, da je v redu.

Obstaja imperativ jaz moram biti v redu. Kaj pomeni, da mora biti človek v redu? 

Pomeni, da mora dekle dati vse od sebe, da bo vsaj videti, da je v redu, da se mora naučiti, kaj pomeni biti v redu. Naučiti se mora skrbeti za videze.

Zelo pomemben je namreč zunanji videz. Vsi morajo videti, da je dekle v redu. A z videzi je križ, kot vemo, saj ljudje niso neumni. Prej ali slej ugotovijo, kaj obstaja onkraj videzov. Kaj sedaj?

Razmišljanje pa lahko tudi obrnemo. In rečemo: človek je v redu, tudi če ima cerebralno paralizo, saj ga ne presojamo po diagnozah. Če ga že presojamo, ga presojamo po dejanjih. Na primer po moralnih in etičnih dejanjih, ki jih zmore, ali po načinu, kako razmišlja. 

Jezus pa je dejal: ne sodite, da vam ne bo sojeno. Resnično, zakaj smo obsedeni s presojanjem drugih ljudi in z njihovim vrednotenjem? Zakaj moramo nenehno ugotavljati, kdo je kdo in kam kdo spada?

V meni sta jeza in žalost, mi je povedalo dekle, na katero mislim ves čas, ko tole pišem. Ni možnosti, da bi jo kdo poslušal. Bližnji ne razumejo, kaj se dogaja, bolj oddaljeni postavljajo diagnoze in predlagajo tablete. 

Mizerija.