Pogosto se primeri, da mi ljudje, ki izvejo, da delam v centru za rehabilitacijo mladostnikov s posebnimi potrebami, kot se te mladostnike pogosto označi, takole lahkotno, mimogrede in dobronamerno navržejo kakšen nasvet ali dva v zvezi s tem, kako naj bi delo s takimi mladostniki potekalo.
Zanimivo je, da je večino teh nasvetov in mnenj mogoče povzeti približno takole: ti mladostniki bi morali vlagati v svoje izobraževanje še nekoliko več naporov in mu namenjati še nekaj več časa, če želijo biti enako uspešni kot njihovi vrstniki. Skratka, za zadovoljive rezultate izobraževanja in usposabljanja teh mladostnikov je potrebno še več vsakršnega ustreznega prizadevanja vseh udeležencev tega procesa.
Človek se nekako ne more znebiti vtisa, da je torej mladostnikom s posebnimi potrebami naložena nekakšna kazen ali pokora zato, ker so nekako drugačni od večine vrstnikov, namreč drugačni na ta način, da se pri nekaterih dejavnostih v običajnih okoliščinah ne morejo ravno najbolj uspešno primerjati z dosežki vrstnikov.
Prav tako se po takih pogovorih vsiljuje misel, da sta vse to dodatno prizadevanje in trud potrebna zato, da bi bili mladostniki s posebnimi potrebami nekako bolj enaki vsem ostalim vrstnikom, oziroma da bi bili nekoliko manj nerodno drugačni. Ostali vrstniki so seveda tudi med seboj bolj ali manj drugačni, a na neproblematičen, manj moteč in bolj običajen način.
Vsi, ki končajo izobraževanje, naj bodo torej čim bolj enaki v smislu Usvojenih znanj, izkušenj, ali pa poklicnih kompetenc, če že hočete. Vsi ti cilji izobraževanja so vedno bolj natančno popisani, razvrščeni in urejeni in že kar standardizirani. Cilji izobraževanja vedno bolj spominjajo na lično pakirane izdelke kričečih barv na policah trgovin in jih skorajda že obravnavamo kot kakšne produkte, kot se vedno več ljudi izraža.
Zdi se, da je problem natanko v tem, namreč v standardizaciji znanja in poklicnih kompetenc, v komercializiciji ter monetizaciji vseh in vsega. Človeška bitja se po zaključku izobraževanja, ravno tako kot izdelki in storitve, znajdejo na policah trgovine posebne vrste, ki jo sicer pogosto imenujemo trg delovne sile. V tej trgovini veljajo za vso robo, torej tudi za osebe s posebnimi potrebami, enaka pravila, če izvzamemo nekatere davčne olajšave za delodajalce in zaposlene.
Trg delovne sile in trgovina sta prizorišči, kjer se inkluzija, kot jo poznamo, v veliki večini primerov, če izvzamemo omenjene lepotne popravke v obliki davčnih olajšav za delodajalce in zaposlene, konča. Trg in trgovina sta prizorišči tekmovanja. Izobraževanje je v takih okoliščinah prisiljeno prevzeti vlogo treninga in priprav na tekmovanje.
To tekmovanje določa, obvladuje in prežema vse človeške družbe, sta jih je dosegli in pogoltnili sodobna civilizacija in globalizacija. Za to tekmovanje zanesljivo velja prvo najpomembnejše olimpijsko geslo: Hitreje, višje, močneje. Veliko bolje bi bilo, če bi za to tekmovanje veljalo drugo olimpijsko geslo, pa čeprav velja za olimpijske igre zgolj načeloma in ga že zdavnaj skoraj nihče ne jemlje resno: Važno je sodelovati in ne zmagati.
Morda bo kdo porekel, da to vendar ne more biti res. Svet onkraj izobraževalnih okolij in onkraj izobraževalnih programov, trg delovne sile in vsi ostali trgi na eni strani ter olimpijske igre na drugi pa že niso enaki ali zelo podobni. Seveda niso, saj lahko najdemo tudi razlike.
Prva razlika je ta, da bomo v zvezi z olimpijskimi igrami zelo redko slišali koga govoriti o inkluziji. Bolj verjetno česa takega ne bomo nikoli slišali. Morda lahko ugotovimo celo ravno nasprotno. Zdi se namreč, da so vzporedne paraolimpijske igre, ki so organizirane kmalu za tistimi pravimi igrami, institucionalizirana ekskluzija, če se lahko tako izrazim.
Druga razlika je ta, da smo se v zvezi z olimpijskimi igrami že davno tega nehali pretvarjati, če smo se sploh kdaj pretvarjali, da ne gre za tekmovanje, pač pa gre za sodelovanje. Prav zaradi tega se zdi prej omenjena ekskluzija skorajda samoumevna.
Tretja razlika je ta, da so Olimpijske igre vsaj načeloma le igre, ki trajajo nekaj tednov. Življenje pripadnikov ranljivih družbenih skupin pa ni igra in tudi ne traja samo nekaj tednov. Morda se tudi zaradi tega zdi prej omenjena ekskluzija skorajda samoumevna.
Zdi se, da bo resen, iskren in pošten razmislek o dejanski ter celoviti vključitvi oseb s posebnimi potrebami v družbo mogoč šele po koncu tekme.
Slika: Iluzija inkluzije (foto: Dušan Čeferin)
