Nihče ni hotel sedeti ob meni. Morda zato, ker sem invalid, morda zato, ker sem iz druge države, morda, ker sem invalid iz druge države, morda, ker ne znam jezika in sem invalid iz druge države. Ne vem.
Nihče se ni družil z menoj, nihče se ni pogovarjal z menoj. Človek se težko druži sam s seboj, zato sem bila pogosto sama. Ko sem bila sama, sem se spraševala, zakaj mora biti tako. Spraševala sem se, če mora nujno biti tako. In seveda kmalu prišla do vprašanja, kaj je narobe z menoj, da je tako. Nikoli se nisem spraševala, kaj je narobe z drugimi ljudmi. Nekako sem bila prepričana, da je lahko nekaj narobe le z menoj, ne pa tudi z drugimi ljudmi.
Zakaj ni z drugimi ljudmi nikoli nič narobe? Kako je mogoče, da so tako popolni, z menoj je pa vse narobe? Kako pa razmišljajo sami? Razmišljajo tudi oni tako kot jaz, da je vselej nekaj narobe z njimi, ne pa z drugimi ljudmi?
Pridemo do čudnih sklepov, če mislimo da ljudje vselej mislijo, da je nekaj narobe z njimi. Potem je vseeno z vsakim nekaj narobe že, če vsakdo misli, da z drugimi ni nič narobe. Vsak človek je namreč drugi za druge ljudi, zato je vse skupaj zelo nenavadno.
Če sem jaz drugi za soseda, ta pa misli, da je nekaj narobe z njim, ne pa z drugim (z menoj torej), je z menoj vse v najlepšem redu. Zakaj sama ne mislim, da je tako, zakaj sprejemam razmišljanje, da je z menoj nekaj narobe in se tako pridružujem sosedu v njegovem razmišljanju?
Razumem, da je nekaj narobe z avtomobilom, ki ne vozi; razumem tudi, da ga lahko popravijo in zopet vozi. Ni pa mi jasno, zakaj ljudje rečejo drug za drugega, da je z njim nekaj narobe. Lahko človeka popravijo, da ni z njim nič narobe? Kaj pomeni, da ni s človekom nič narobe?
Če se pogledam v zrcalu, ne morem priti do sklepa, da je z menoj kaj narobe. Imenujejo me invalid, vendar poimenovanje samo po sebi še ne pomeni, da je z menoj tudi kaj narobe.
Ljudje kljub temu mislijo, da je nekaj narobe, in sama mislim, da je nekaj narobe. Čista zmeda. Zakaj te misli ne odidejo proč?
Včasih imam občutek, da so ljudje vsaj malo obsedeni z ugotavljanjem, kaj je narobe z njimi. Kot da bi morali biti popolni.
In vsakdo z lahkoto razume, da nihče ni popoln, da ne more biti popoln, da je popolnost le ideja v Platonovem svetu idej. Nihče na tem svetu na primer ne more narisati niti popolnega kroga; krog je zgolj ideja v svetu idej.
Ali ni zato že čas, da se odpovedo/odpovemo popolnosti in se nehajo/nehamo obremenjevati z nepopolnostjo? Resnično, nepopolnost lahko sprejmemo in se odrečemo želji, da bi bili popolni. Tako kot ljudje na koncu sprejmejo, da so končna, umrljiva bitja in se pomirijo.
Dobro mi je, ko so okoli mene ljudje pomirjeni in ko sem pomirjena sama.
Slika: Sama (foto: Dušan Rutar)
