Dr. Dušan Rutar
Razmišljanje o inkluziji otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami je več kot množica različnih mnenj in je več kot subjektivno ugotavljanje, kaj potrebujejo, da bodo njihove posebne potrebe pač zadovoljene. Koordinate takega razmišljanja so objektivno tele: kritična teorija; družbena pravičnost; moč oziroma oblast.
Za zavedanje omenjenih koordinat ne zadoščajo oči, saj so zanje nevidne, in ne zadošča zdrav razum, ker je preobremenjen s samim seboj in z mnenji. Zavest o njih je lahko le teoretska. Za poznavanje teorije pa je treba prebrati kako knjigo. Na primer tole: Felecia Briscoe, Muhammad A. Khalifa. Becoming Critical: The Emergence of Social Justice Scholars (State University of New York Press, 2015).
Ko imamo na voljo teorijo, znamo misliti koordinate inkluzije in nujne teme, povezane z njo. Naštevam jih v nadaljevanju, in sicer:
1. dialektika kontradikcij vsakdanjega življenja;
2. vloga socializacije in institucij pri utišanju ljudi, da ne govorijo o nepravičnostih;
3. pakt s hudičem in poti, ki jih ne prehodimo pogosto;
4. rizomatično razumevanje sveta;
5. izhod iz železne kletke tehnološke racionalnosti.
Naštete teme so železni repertoar sodobnega razmišljanja o potrebi po družbeni spremembi, ki je nekaj drugega kot psihološko spreminjanje ljudi, kajti družba ni sestavljena iz posameznikov, ki imajo take ali drugačne potrebe, želje in interese.
Danes (15. maj 2017) imam v Ljubljani predavanje o paradoksu, ki ga je pred nekaj stoletji artikuliral škotski filozof David Hume (rojen je bil 7. maja 1711). Paradoks je ovit v tole na videz preprosto spraševanje: kako je mogoče, da se oblast nad ljudmi ohranja pri življenju, kako se obnavlja, če pa jo imajo v resnici v rokah prav ljudje?
Odgovor je presenetljiv še danes: mnenja, potrebna so mnenja in potreben je nadzor nad njimi. Brez mnenj se lahko ljudje zelo hitro uprejo, saj imajo, kot je pravilno ugotavljal filozof, vso oblast v svojih rokah.
Noam Chomsky, ki je napisal tudi knjigo z naslovom Kdo vlada svetu? (Who Rules the World?, Metropolitan Books, 2016) zato vedno znova poudarja tole: če nadzorujete mnenja ljudi, imate v rokah vso moč (nad njimi). Kaj to pomeni?
Pomeni tole: če hočete obvladovati ljudi, morate nadzorovati njihova mnenja, to pa zopet pomeni, da morajo imeti na voljo propagando, podobe, izjave, spektakle in vse mogoče zadeve, v katere lahko verjamejo. Pomembno je namreč natanko to, da verjamejo. Mediji so zato zelo pomembni.
Ljudje morajo pozabiti, kar že razumejo, dodaja Chomsky, v javnosti se morajo vesti, kot da nečesa ne razumejo, razumevanje pa morajo nadomestiti z mnenji, ki so sicer v obtoku in so priljubljena med njimi.
Ideologija pa deluje celo, ko ne verjamejo, saj zadošča, da verjamejo, da drugi ljudje verjamejo.
Um ljudi mora biti torej zasičen z mnenji, s tem, kar imenujemo vsakdanji zdravi razum, s prepričanji, ki jih ljudje zagovarjajo in si jih izmenjujejo. Ko so zaposleni z mnenji, se ukvarjajo s seboj, z osebnimi projekti, z osebnimi zadevami, kar pomeni, da dobesedno ne vidijo, kaj se dogaja za njihovimi hrbti in nad njihovimi glavami, kot bi rekel Marx, obenem pa nimajo nobenega interesa, da bi vse to tudi videli, ker so njihove želje usmerjene povsem drugam.
Oblast torej najbolj nemoteno deluje, ko se vsak član občestva ukvarja s seboj, ko se ukvarja s tem, kar imenujemo psihologija vsakdanjega življenja.
