Resnično: v filmu nastopa srednješolska učiteljica Erin Gruwell (Hilary Swank), ki iskreno, prepričano in močno verjame, da je mogoče spreminjati mlade ljudi z vplivanjem na njihov um. Seveda, saj naj bi učitelji delali natanko to; tak je sam temelj vzgajanja in poučevanja, ki ga je zagovarjal že Sokrat. Mogoče se zaradi takega delovanja posameznikov ne spreminja ves svet, zato pa se vselej najde vsaj en učenec, ki se zagotovo spremeni na bolje.
Učitelj ali vzgojitelj, ki se zaveda zapisanega, je že na dobri poti, da spreminja samega sebe, s tem pa tudi učence, saj so ti vselej voljni slediti avtoritetam, ki sledijo univerzalnim načelom človeških eksistenc. Taka je njihova narava, tako je v človeških občestvih od nekdaj.
Film je še dodatno prepričljiv, ker nastopajo v njem učenci oziroma dijaki, ki so jih hoteli odrasli integrirati, kot se reče z grdim izrazom; mimogrede: film je posnet po resničnih dogodkih, scenarij zanj pa je nastal po dnevniških zapisih samih dijakov.
Integracija pomeni, da so v istem razredu: temnopolti in belopolti ameriški dijaki; dijaki iz Azije in dijaki iz Latinske Amerike; dekleta in fantje. Ali nekoliko drugače rečeno: pripadniki različnih tolp, ki se tako v šoli kot v domačem okolju obnašajo kot barbari in se pretepajo za ozemlje, ki ga hočejo nadzorovati. Pištola je zato pri roki še prej kot zvezek ali učbenik, droge in druge substance, ki jih človek sicer ne želi imeti v svojem telesu, pa so na jedilniku vsak dan.
Potem se nenadoma nekaj zgodi. Učiteljica potegne nekaj potez, zaradi katerih mladina umolkne, onemi, se zamisli in se začne spreminjati. V njih se nekaj zgane, kot bi se prebudila pradavnina, kot bi se iz sveta idej, o katerem je razmišljal Platon, na ta svet spustile tiste misli, ki imajo resnično moč spreminjanja človeških osebkov, za katere vselej lahko domnevamo, da želijo zadovoljstvo, srečo, pristne medsebojne odnose, vrednote, zlasti pa resnico življenj, ki jih živijo.
Erin postane njihova avtoriteta v najboljšem pomenu besede. Ne uporablja sile, ne kriči nanje, ne vpije in ne moralizira, zlasti pa se jih ne boji. Pravzaprav naredi eno samo generalno potezo: uporablja inteligenco in se inteligentno obnaša, njeno vedenje pa izžareva energijo, ki v povezavi z izvirnostjo sporoča učencem: ni vam treba noreti in se uničevati, saj obstaja možnost, da v sicer norem okolju naredite nekaj dobrega.
In naredijo.
Nam pa ostane dober občutek, podprt z idejo, da je vselej mogoče ponoviti, kar je naredila Erin.
Zgolj ogled tega izvrstnega filma zato ne zadošča, ogledu bi moralo slediti učenje in spreminjanje samega gledalca. Slediti bi morala refleksija, ki prinese notranjo preobrazbo in zagotavlja prav to, kar sem zapisal, ko sem dejal, da je film spomenik.
Slika: Srečanje (foto: Dušan Rutar)
