Nadaljevanje je namreč za našo zahodno pamet in naše običajne vzgojne prijeme presenetljivo in prav zato dobro. Na deklico namreč nihče ne kriči, nihče je ne vzame v roke, kot se reče, nihče ji ne teži in ne moralizira, nihče ji ne reče, kaj bi morala in česa ne sme, nihče ne vzklikne, da ji je nekaj že stokrat povedal.
Pravzaprav se ne zgodi skoraj nič. Dedek, ki je obenem šaman, jo zgolj odpelje na goro, k Njej, deklica pa gre mirno z njim. Ona je vulkan, ki ves čas bruha nekaj malega lave in se iz njega vali dim, to pa je tudi vse. Dedek in deklica stojita nekaj časa v tišini na robu kraterja in Selin v nekem trenutku reče, da sliši, kako se Ona pogovarja z njo; čutim jo, še doda.
To je vsa lekcija, ki se je mora naučiti, da bi dojela, kaj je spoštovanje (tabuja), kaj je njegovo jedro, kakšno je njegovo bistvo, kajti tabuji so nujno potrebni za normalno človekovo delovanje, če smem tako reči.
Kako pa je s tem v naših krajih danes?
Nekatere družboslovne raziskave dokazujejo, da živi v modernih državah dve petini starejših ljudi, ki jim je edina dnevna tolažba – televizor. To zlasti pomeni, da nimajo nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjali, saj je že precej časa obče znano, da se s televizorjem ni mogoče pogovarjati, pa čeprav je pameten.
Samota kajpak ni to, kar bi hoteli, česar bi si ljudje kot socialna in družbena bitja želeli. Nekaj je razpadlo, pa ne bi smelo.
Monbiot (2016, str. 48) dodaja: če obstaja smisel življenja, potem ga je mogoče odkrivati v iskanju duhovnega razsvetljenja, v poskusih človeka, da bi naredil kaj dobrega, da bi ljubil in bil ljubljen, da bi ustvarjal, se učil in poučeval druge.
Vse je vezano na odnose z drugimi ljudmi, ne na stvari, predmete, objekte, dobrine, blago, ki ga lahko kupimo, kaj šele na denar, premoženje ali bogastvo.
Nimam razloga, da se ne bi strinjal z njim.
Dodal bi še tole: deklica Selin ne živi v nuklearni družini, kakršno poznamo. Izmislili so si jo namreč v obdobju industrijske revolucije, nekateri pa jo idealizirajo še danes in se želijo nostalgično vračati v obdobje, ki je že zdavnaj minilo.
Lekcija, ki bi jo morali vzeti zares danes, pa je tale: otroci, Selin spada natanko mednje, v svojem delovanju niso linearni, kajti njihovo gibanje je kaotično, njihovo razmišljanje je kaotično, njihovo delovanje je impulzivno, kreativno.
Življenje otrok nas zato opominja, da smo preveč zaverovani v linearno, enosmerno naraščanje, kopičenje istega, ki prej ali slej postane dolgočasno, v bistvu pa ne vodi nikamor, medtem ko se število osamljenih ljudi skokovito povečuje, saj je kapital vse pogosteje pred njimi.
Ali kot piše Monbiot: našim življenjem vladajo linearnost, potreba po nadzorovanju in upravljanju (str. 92). Iz vsega tega ni mogoče iztisniti spoštovanja in smisla življenja. Samotnosti je veliko.
Zveni presenetljivo in nepričakovano, vendar je povsem konsistentno z lekcijo, ki jo dobi mala Selin: spoštovanje (narave, življenja, drugega človeka) terja omejevanje in v teh neoliberalnih časih odrekanje vsemu, kar je ujeto v logiko kopičenja, ki predstavlja samo jedro dinamičnega kapitalističnega življenja.
Ni torej res, da potrebujemo več vsega – prej je res, da potrebujemo manj nečesa. Potrebujemo nove tabuje.
Slika: Iz oči v oči (foto: Dušan Rutar)
