Na vrsti je tale knjiga, če smem tako reči: Gottfried Schweiger, Gunter Graf. A Philosophical Examination of Social Justice and Child Poverty (Palgrave Macmillan, 2015).
Zelo na kratko lahko povzamem njene temeljne ideje takole:
1. filozofija otroške revščine;
2. družbena pravičnost za hendikepirane otroke;
3. nepravičnost otroške revščine;
4. odgovornost za otroke v revščini;
5. h globalni pravičnosti za otroke.
Taki bi morali biti sodobni moduli izobraževanja za razumevanje inkluzije otrok s posebnimi potrebami. Seveda si ne delam iluzij, da se bo to tudi zares zgodilo.
Ko torej razmišljamo, kaj vse naj bi pomenila ali zajemala inkluzija otrok s posebnimi potrebami, se ne smemo izogniti vprašanju revščine, ki je v temelju zavezana družbeni nepravičnosti, ne značilnostim otrok, njihovim sposobnostim, lastnostim, željam, interesom ali posebnim potrebam.
Otroci s posebnimi potrebami so pogosto revni, ker so revni tudi njihovi starši. Ko odrastejo, so še vedno revni, ker nimajo dostopa do kapitala in ga ne morejo dobiti, kajti obstoječe zamisli o inkluziji ne zajemajo dovolj resno njihovega zaposlovanja oziroma produktivnega dela. Ni vselej tako, pogosto pa je.
Filozofija revščine se torej ne prične z ugotavljanjem, kaj vse bi moral storiti posameznik, da bi se izkopal iz nje, česa vsega ni naredil, pa bi moral, ali kaj podobnega.
Nalaganje krivde na ramena posameznikov ne more rešiti nobenega resnega problema, ki mu je zavezana zamisel inkluzije. Lahko pa jih rešuje resen razmislek o družbeni naravi inkluzije, ki mu sledijo družbena dejanja.
Karl Marx je bil filozof. Ko je analiziral dejavnike družbene nepravičnosti in neenakosti v kapitalizmu, je spoznaval, da bi številni ljudje, zlasti delavci, seveda, lahko živeli bistveno kakovostnejše življenje, če bi lahko upravljali z vrednostjo, ki jo ustvarjajo s svojim delom.
V tej luči je najbrž najpomembnejše tole spoznanje: vsak človek lahko dela in ustvarja vrednost. Pogoji dela so lahko taki, da zapisano tudi velja v praksi, kot se reče, ni pa nujno, da ljudje ustvarjajo take pogoje.
S tem se dotaknemo neke druge zamisli, ki je pogosta v glavah ljudi, pa tudi na njihovih jezikih: nekaj se bo spremenilo šele, ko se bo spremenil način razmišljanja ljudi o otrocih s posebnimi potrebami. O kakšni spremembi govorijo?
Gotovo mislijo na spremembo v razmišljanju o njihovih zmožnostih in sposobnostih, o tem, da niso ubogi nemočni invalidi. Prav tu pa tiči dodatni problem: sprememba razmišljanja namreč ni dovolj, kajti zares odločilno je šele ustvarjanje empiričnih pogojev za produktivno delo.
In zopet ni dovolj, če rečemo, da se bo nekaj premaknilo, ko bodo delodajalci spremenili svoj način razmišljanja o ljudeh s posebnimi potrebami.
Razmišljanje lahko tudi spremenijo, toda to ne bo spremenilo empiričnih pogojev, pod katerimi delujejo tudi sami. V kapitalizmu so namreč pod hudim pritiskom konkurenčnosti, tekmovalnosti ter profitabilnosti in zmanjševanja stroškov, kar terja visoko učinkovitost delavcev.
Dokler bodo ljudje strošek, se ne bo dosti spremenilo, ker se objektivno ne more spremeniti. In še naprej bo kognitivno manj zahtevno razmišljanje o inkluziji otrok s posebnimi potrebami.
Slika: Portret Jezusa Kristusa (foto: Dušan Rutar)
