Poglejmo si nekaj številk, ki podkrepijo povedano. V času krize je bil obseg trga derivativov približno 596 bilijonov dolarjev (tu moramo opozoriti na različne zapise števil v ameriškem in evropskem prostoru) oziroma 596.000.000.000.000 dolarjev. Danes naj bi bil trg derivativov po nekaterih ocenah vreden že 1,5 bilijarde oziroma 1.500.000.000.000.000 dolarjev. Torej se je trg derivativov po začetku krize povečal skorajda za trikrat, čeprav se je gospodarska rast v tem času okrepila komajda za nekaj odstotkov.
Trg derivativov je finančna časovna bomba, mati vseh bomb, ki lahko eksplodira kadar koli. Danes smo še bolj ogroženi kot pred desetimi leti. Politika si že deset let zatiska oči in reševanje krize prepušča finančnikom in bankirjem. Ti so se problema lotili na zelo enostaven način: finančnim ustanovam dajejo skorajda neomejene vsote denarja na račun držav, ki imajo zdaj gromozanske dolgove; države pa so račun izstavile svojim državljanom, tako da zmanjšujejo javne storitve (šolstvo, zdravstvo, javna infrastruktura, pokojnine itd.) ter zaostrujejo delovno zakonodajo in rahljajo korporacijsko. Vendar bankirji in finančniki niso rešili ničesar, dejansko so krizo le še zaostrili.
Kaj iz vsega povedanega lahko sklepamo? Kot že večkrat lahko ponovno napovemo nov, še hujši finančni zlom, kot je bil tisti iz let 2007 – 2008. Ne zato, ker imamo preroške sposobnosti, temveč, ker gre za preprosto vzorčno-posledično povezavo. Če poznamo vzroke, lahko napovemo posledice. Vzroki za finančno krizo niso odpravljeni, temveč so le še bolj grozeči. Zato je nov finančni zlom neizogiben! Vprašanje je le, kdaj bo izbruhnil. Odgovor na to pa lahko poiščete pri – vedeževalki. (Velika verjetnost je, da vam bo bolj natančno napovedala prihodnost kot doktorji ekonomije.)
Obstoječi ekonomski sistem, ki temelji na finančnem špekuliranju, je namreč obsojen na propad. Pravzaprav je že skorajda mrtev, pri življenju ga ohranjajo le še infuzije iz centralnih bank v obliki tisočih milijard dolarjev, evrov, jenov in drugih valut. Prav tako pa ga pri življenju ohranja trpljenje stotin milijonov ljudi, ki garajo in/ali stradajo, da bi finančni sistem lahko preživel. Ta sistem je ekonomsko, družbeno in okoljsko nevzdržen. Prej ko bo šel k vragu, bolje bo za človeštvo in planet Zemljo.
Potrebujemo resnično nov ekonomski sistem, ki bo utemeljen na pravični delitvi dobrin in sodelovanju; takšen sistem lahko imenujemo ekonomija delitve. Denarja pač ne moremo jesti, hrano pač. Dobrine so tiste, ki nam v resnici koristijo, in te si lahko delimo med seboj.
Slika: Charles Edward Hallé (1846-1914): Vedeževalka
